»Moški se čuti poraženega, če ga premaga drugi moški,« je že davnega leta 2005 ugotavljala nekdanja ukrajinska premierka Julija Timošenko, »naravnost grozno pa je, če izgubi proti ženski. Zato se proti ženskam bojujejo veliko grše in bolj zagrizeno. Jaz sem najboljši primer tega!« Med oranžno revolucijo leta 2004 je pometla z najhujšim političnim tekmecem, sedanjim ukrajinskim predsednikom Viktorjem Janukovičem. Na predsedniških volitvah leta 2010 je on premagal njo. V drugem krogu ga je podprlo skoraj 49 odstotkov volivcev, Timošenkova je zbrala malo več kot 45 odstotkov glasov....
»Moški se čuti poraženega, če ga premaga drugi moški,« je že davnega leta 2005 ugotavljala nekdanja ukrajinska premierka Julija Timošenko, »naravnost grozno pa je, če izgubi proti ženski. Zato se proti ženskam bojujejo veliko grše in bolj zagrizeno. Jaz sem najboljši primer tega!«
Med oranžno revolucijo leta 2004 je pometla z najhujšim političnim tekmecem, sedanjim ukrajinskim predsednikom Viktorjem Janukovičem. Na predsedniških volitvah leta 2010 je on premagal njo. V drugem krogu ga je podprlo skoraj 49 odstotkov volivcev, Timošenkova je zbrala malo več kot 45 odstotkov glasov. Zelo velika podpora nesporno prvi dami ukrajinske politike daje precejšnjo težo. Celo v zaporu, kjer je pristala zaradi zlorabe položaja pri podpisu pogodbe z Rusijo o dobavi plina.
Na sodnem procesu, ki so ga na Zahodu označili za politično motiviranega, je bila obsojena na sedem let zapora. Ker je to šele sodba prvostopenjskega sodišča, je zelo verjetno, da bo tudi tokrat odnesla celo kožo. V svojem prvem odzivu na obsodbo je to možnost poudaril celo njen domnevni rabelj Janukovič. V Bruslju so ga stisnili v kot z izjavo, da utegne zaporna kazen ogroziti integracijske procese z Evropsko unijo. Evropski politiki so preveč pragmatični, da bi zaradi Timošenkove ustavili proces zbliževanja z Ukrajino, saj bi s tem tvegali ponovno vrnitev Ukrajine pod okrilje Rusije.
Obsodbo so ostro obsodili tudi v Moskvi. Ne zato, ker bi jih skrbela usoda političarke, ki je zanje precej manj prijetna kot Janukovič in so jo leta 2004 uvrstili celo na Interpolov seznam najbolj iskanih prestopnikov. Oster odziv sosede gre pripisati dejstvu, da se je na zatožni klopi znašla zaradi pogodbe z Rusijo, ki jo zdaj poskušajo v Kijevu na vso silo razveljaviti.
V domovini se je tresla gora in rodila miš in demonstracije njenih privržencev niso upravičile pričakovanj. To kaže na razklanost opozicije, krizo v stranki Blok Julija Timošenko ter vsesplošno apatijo, v katero so zapadli prebivalci največje evropske države. Interes za politiko so izgubili zaradi gospodarskih težav in ker pričakovanj o lepšem življenju niso izpolnili niti v oranžnem taboru Timošenkove in nekdanjega predsednika Viktorja Juščenka niti v modrem taboru Janukoviča.
Če ne drugega je oranžni tabor v Ukrajini zasadil zametke demokracije, kar je nepovraten proces. Na ulicah lahko prebivalci svobodno izražajo svoje politično mnenje, kar v Rusiji ni mogoče. Pod Janukovičevo taktirko je sicer tudi na tem področju nastala degradacija. Na začetku leta 2011 so Novinarji brez meja na lestvici medijske svobode Ukrajino uvrstili 42 mest niže kakor leta 2005. Pristala je takoj za Irakom – na 131. mestu. V ameriški nevladni organizaciji Freedom House so jo leta 2005 uvrščali med »svobodne države«, zdaj je zaradi zmanjševanja medijske svobode, izgube neodvisnosti pravosodja in volilnih mahinacij samo še »delno svobodna država«.
Večina očitkov na Janukovičev račun je upravičenih in o njem si lahko mislimo, karkoli hočemo. Dejstvo je, da je zakonito izvoljeni predsednik države, kar je treba spoštovati. Pozivi, da bi moral slovenski predsednik Danilo Türk po obsodbi Timošenkove preprosto prekiniti obisk v Ukrajini, ki so se pojavili na spletnih straneh nekaterih slovenskih medijev, so dokaz, da se tudi med tistimi, ki obsojajo selektivno pravico, najdejo takšni, ki niso imuni za selektivno percepcijo.