Moskva – Ruski urbani umetnik z vzdevkom Paša 183 ali preprosto 183 je v Rusiji zaslovel pred slabim letom dni, in še to predvsem zaradi recenzij, ki so mu jih namenili v britanskem Guardianu in Daily Telegraphu. V njegovem ustvarjanju so prepoznali podobnost z najbolj znanim, premožnim in skrivnostnim grafitarjem na svetu – razvpitim Banksyjem. Skrivnostnega Rusa, ki tako kot Banksy ostaja anonimen, so poimenovali kar Bankski.
»Žalostno je, da te bo 14 letih ustvarjanja primerjajo z nekom drugim. Popolnoma razumem, da se boriva za iste cilje, vendar ga nikoli nisem hotel posnemati. Moj navdih so pesmi ustvarjalcev, kot sta Jegor Letov (ustanovitelj pank skupine Državljanska obramba, op. p.) in Konstantin Kinčev (pevec rock skupine Alisa, op. p.), ne javne osebnosti. Sem jaz in nihče drug,« je laskavo primerjavo zavrnil v pogovoru, med katerim je ves čas nosil črno obrazno masko balaklavo, s katerimi javnost že dolgo povezuje predvsem zaprte članice razvpite dekliške pank zasedbe Pussy Riot.
Tako kot zaprta dekleta tudi on prisega na gverilske akcije, v katerih s svojimi duhovitimi in provokativnimi podobami na siva industrijska pročelja vdihne življenje. Na žalost je življenjska doba njegovih stvaritev največ nekaj dni. »Moskovske mestne oblasti so kategorično proti ulični umetnosti, zato jih zelo hitro prekrijejo. Še posebno učinkovite so, ko gre za grafite s političnim ali družbenim sporočilom,« pravi, da je del vse številnejšega ruskega opozicijskega gibanja.
»Med izražanjem mnenj se izrazi tvoj državljanski položaj. S svojimi stvaritvami sem opoziciji hotel pokazati, da v svojem boju niso sami. Kot pesniki, ki svoje misli izlivajo na papirj, tudi jaz želim svoje ideje deliti z ljudmi. Sodržavljane poskušam učiti, kako laž ločiti od resnice in dobro od zlega, česar večina Rusov še zdaj ne zna.« Za cilj svoje umetnosti navede »vzgojo močne, izobražene in kulturne domovine«. Komentar o Putinu pa zavrne, češ da o njem ni vredno zgubljati besed.
Ustvarjalni Pavel, ki je o sebi pripravljen razkriti le, da ima dve univerzitetni izobrazbi; eno s področja oblikovanja, drugo pa iz filozofije in psihologije, je v svojih delih ujel zeitgeist sodobne Rusije. Na različnih moskovskih lokacijah je v največji tajnosti ustvaril vizualne iluzije, s katerimi biča rusko politično in družbeno realnost. Podobe pripadnikov posebnih policijskih enot OMON na vratih v podzemno železnico, opozicijski protestnik na vagonu vlaka ter deklica, ki na bodečo žico pripenja novoletne bunke, ustvarjajo resda subtilno, a zato še toliko bolj zloveščo podobo Rusije kot policijske države.
V tujini so največ pozornosti vzbudila njegova orjaška bralna očala, ki jih je ustvaril iz ulične svetilke, v domovini pa je največ simpatij pridobil z velikanskimi tablicami legendarne čokolade Aljonka, ki je na trgu že od leta 1966 in ostaja najbolje prodajani izdelek najbolj znane ruske tovarne čokolade Rdeči oktober. Čokolado še dandanes izdelujejo po istem postopku, zavita je v enak »socialistični« ovitek, njen simbol pa je še vedno modrooka deklica Aljonka. »Gre za najbolj sijočo osebo na svetu. Še vedno je enako naivna in nesebična, kot je bila nekoč,« z nostalgijo opiše svojo muzo.
Umetniki, ki ne potrebujejo galerije
»Naloga ulične umetnosti je dialog z običajnimi ljudmi. Za to ne potrebuješ galerije. Ljudem ni treba plačati, da bi videli tvoje delo. V mestu gre za vizualno igro, med katero imajo naključni mimoidoči še vedno priložnost videti, interpretirati in razmišljati o tvojem delu,« ga najbolj moti dejstvo, da je v Rusiji postal glavna vrednota denar. Pravi, da ga imajo največ »ljudje, ki ne razmišljajo preveč«.
Po mnenju umetnika Olega Kulika ima vse bolj živahna ulična umetnost svoje korenine v revolucionarnem gibanju. »Prvi zametki segajo v sovjetsko obdobje. Ulična umetnost je krizna umetnost, saj gre za umetniški odziv na krizo. Namesto da bi razbijali izložbe, umetniki ustvarjajo performanse. Trenutno v Rusiji doživljamo preporod ulične umetnosti,« je za televizijsko postajo RT komentiral Kulik, ki je že razstavljal tudi v ljubljanski Moderni galeriji.
»Kulik pravi, da se je ulična umetnost v Rusiji prvič pojavila med letoma 1910 in 1920. V sovjetski Rusiji je bil ključen manifest pesnika revolucije Vladimirja Majakovskega, ki je dejal: ‘Pobarvajmo naše mesto v različne barve.’ Tudi Sergej Jesenin je svojo poezijo ustvarjal na ulici, če pa želite iti še dlje, se boste spomnili leta 1919. Tovorne vlake, ki so jih uporabljali za transport vojakov, so prebarvali umetniki revolucionarji, le da se takrat njihova umetnost ni imenovala ulična. Gre za umetnost ulične revolucije,« Pavel predstavi svoje vzornike in se označi za uličnega satirika.
Svojo umetniško pot je sicer začel kot ulični pesnik, saj je že pri enajstih letih ustvarjal pesmi v čast preminulemu sovjetskemu rock zvezdniku Viktorju Coju. Skupaj z drugimi oboževalci je na moskovskem Arbatu ustvaril znameniti Cojev zid, ki je še zdaj popisan z grafiti. Ob Cojevi smrti leta 1990 se je na njem najprej pojavil napis »Viktor Coj je danes umrl«, nekdo pa je v odgovor zapisal: »Coj živi.« Druga moskovska lokacija, ki je v 90. letih minulega stoletja postala platno uličnih umetnikov, je bil vhod v dom pisatelja Mihaila Bulgakova, na katerem so se dan za dnem pojavljali novi citati in podobe iz njegovega znamenitega romana Mojster in Margareta.
Dokaz o preporodu ruske urbane umetnosti je tudi poletni ulični festival Najboljše mesto na svetu, na katerem glasbeniki, plesalci, igralci, režiserji, fotografi in grafitarji vse poletje »oživljajo moskovsko urbano atmosfero«. V začetku avgusta bodo tako profesionalni umetniki kot amaterji v okviru projekta Grafitomanija lahko sodelovali tudi pri barvanju sivih in dolgočasnih betonskih površin. Po besedah Katje Krilove iz organizacije marka:ff, ki festival pripravlja skupaj s kulturnim oddelkom moskovske mestne dume, ne gre za nič manj kot umetniško terapijo: »Vsakdo ima možnost ustvariti svoje lastno javno umetniško delo. Gre za kreativno psihoterapijo.«