V osrednji Rusiji so se že zdavnaj navadili na atentate visokih politikov, eksplozije na policijskih nadzornih točkah ter ugrabitve in umore borcev za človekove pravice in novinarje, o katerih vsak dan poročajo iz pretežno muslimanskih republik na Severnem Kavkazu: Ingušetije, Dagestana in Čečenije. Tragedije se dogajajo na videz daleč stran, zato so v Moskvi ob tovrstnih novicah bolj kot ne neprizadeti.

Povsem nekaj drugega je pomenil nedavni teroristični napad na Nevski Ekspress, hitri vlak, ki prestolnico povezuje z drugim največjim ruskim mestom Sankt Peterburgom. V napadu je bilo ubitih 26 ljudi, več kot 100 jih je bilo ranjenih. Prvi smrtonosni napad na samo srce Rusije v več kot petih letih je med prebivalce vnesel strah, oblasti pa opomnil, da grožnja terorizma ni odpravljena.

V ruski zgodovini so imeli teroristični napadi vedno daljnosežne politične posledice. Eksplozije na stanovanjske soseske v Moskvi, Bujnaksku in Volgodonsku leta 1999 so bile uvod v drugo čečensko vojno in so precej dvignile ratinge takratnega premiera Vladimirja Putina, ki je bil leta 2000 v prvem krogu izvoljen za predsednika. Ruska politika do islamskega ekstremizma je po vsakem novem napadu postajala ostrejša.

Stranska posledica je bilo tudi zmanjševanje svobode v Rusiji. Napadu na moskovsko gledališče Dubrovka leta 2002 je sledilo zaprtje televizijske postaje NTV ter cenzura tako rekoč na vseh ruskih televizijskih postajah, po napadu na šolo v Beslanu pa so odpravili guvernerske volitve, tako da guvernerje ruskih regij še zdaj imenuje predsednik.

Za Dmitrija Medvedjeva je napad na Nevski Ekspress prva teroristična preizkušnja v njegovem mandatu, zato opazovalci še toliko bolj pozorno spremljajo, kako se bo odzval. Za zdaj drastičnih ukrepov ni bilo, iz njegovih ust pa je bilo slišati kvečjemu poziv k ohranitvi mirne krvi.

Za ponovno povečanje terorizma je precej odgovorna trda ruska politika na Severnem Kavkazu. Najboljši primer za to je Čečenija in njen predsednik Ramzan Kadirov, ki je s svojimi represivnimi ukrepi in zunajsodnimi obračuni s tamkajšnjimi prebivalci veliko pripomogel k renesansi uporniškega gibanja.

Mir, ki je v Čečeniji zavladal z njegovo trdo roko in dodatno pomočjo Moskve, je bil vedno zgolj relativen. »Tako bo, dokler krvniki ne bodo kaznovani. Brez kazni ne more biti resničnega miru,« je odvetnica Karina Moskalenko povedala med poletno predstavitvijo obsežne monografije, v kateri so dokumentirani zločini v Čečeniji. V njej je slišati tudi poziv k ustanovitvi mednarodnega tribunala za Čečenijo po zgledu tistega za zločine v nekdanji Jugoslaviji, Ruandi ali Sierri Leone.

»Zelo se čudim, da me nihče od vas ni vprašal, ali so v knjigi dokumentirani tudi zločini čečenske strani?« je zbrane novinarje spodbodla odvetnica, ki na moskovskem sodišču zastopa družino ubite novinarke Ane Politkovske, na sodišču za človekove pravice v Strasbourgu pa številne Čečence. »Lahko vam povem, da v knjigi obravnavamo tudi čečenske zločine. Manj jih je, a so se dogajali,« je pojasnila.

Vprašanje, ki ga je postavila neutrudna borka za človekove pravice, je manjkalo tudi v polemiki, ki se je v Sloveniji razvnela ob imenovanju prvega proruskega čečenskega predsednika Dokuja Zavgajeva za novega ruskega veleposlanika v Sloveniji. V tako zapletenih konfliktih, kot je čečenski, ni preprostih sklepov. Logika, da so bolj ubogi praviloma brez greha in imajo vedno prav, je resda všečna, ni pa vedno tudi pravilna.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber