Ubij žival, zlekni se zraven trupla in se nasmehni za fotografijo

Polona Frelih

Mogočni Cecil je bil kar 13 let ena največjih zimbabvejskih turističnih atrakcij. Zvezda je postal, ker se je znal nadvse prikupno nastavljati pred kamerami in fotoaparati, nosil pa je tudi GPS-ovratnico, saj je bil vključen v poseben raziskovalni projekt oxfordske univerze. Raziskava, ki traja že od leta 1999, je pokazala, da so športni lovci v zadnjih 15 letih pospravili kar 24 od skupaj 62 označenih levov.

Cecil je skupaj s še enim levjim samcem Jerihom vodil dve krdeli, v katerih je bilo šest levinj in ducat mladičkov, ki so po besedah dr. Andrewa Loveridgea, enega glavnih raziskovalcev projekta, po odstrelu Cecila ogroženi. »Jeriho bo kot edini samec težko ubranil obe krdeli in mladičke pred novimi samci, ki bodo napadali ozemlje. V takšnih primerih smo najpogosteje priča detomoru,« je pojasnil Loveridge.

Brezglavega in odrtega Cecila so našli na obrobju parka, kar 55 tisoč evrov pa je zanj odštel lovec na trofeje Walter Palmer iz Minnesote, ki so ga pri Telegraphu opisali kot izkušenega lovca, »ki je sposoben na razdalji več kot 100 metrov s svojim lokom zadeti igralno karto«, ter izvrstnega zobozdravnika »z edinstvenim talentom za ustvarjanje bleščečih nasmehov, ki dopolnjujejo posameznikovo zobno strukturo, barvo kože in obrazne lastnosti«.

Kot eden najboljših ameriških športnih lovcev se Palmer lahko pohvali, da je ubil leoparda, losa, bizona, grizlija in menda celo polarnega medveda. Na vseh fotografijah, na katerih pozira s svojimi trofejami, ga krasi bleščeč nasmeh.

Lov na ogrožene živalske vrste nekje v tretjem svetu je za številne bogataše edina adrenalinska izkušnja, ki jim omogoča pobeg pred stresnim vsakdanom. Ko smo se mediji ukvarjali s podrobnostmi iz sanjskega Palmerjevega življenja, so v narodnem parku Tsavo West v Keniji divji lovci ubili pet afriških slonov. Ti so precej bolj ogroženi od levov, saj so jih zaradi dragih oklov samo med letoma 2010 in 2012 ubili več kot sto tisoč. Nemara še celo bolj žalosten je podatek, da so sloni ena redkih živalskih vrst, ki žalujejo za preminulimi sorodniki tako, da okoli njihovih trupel ovijejo svoje rilce. Sloni si zapomnijo.

Zabava za vso družino

Število žiraf se je od leta 1988 zmanjšalo s 140 tisoč na samo 80 tisoč, kar pomeni, da se je njihova populacija skoraj prepolovila. V Angoli, Maliju in Nigeriji so žirafe že izumrle, skorajda izumrle pa so v zahodni Afriki ter Demokratični republiki Kongo. Pravzaprav je žiraf po besedah Julia­na Fennessyja, avtorja rdečega seznama Mednarodne zveze za ohranitev narave (IUCN), še največ tam, kjer lov nanje ni prepovedan in je zato karseda strogo reguliran – v Južni Afriki, Namibiji in Zimbabveju.

V omenjenih državah je lov na prikupne velikane nekakšna zabava za vso družino, saj obstaja nemalo fotografij, na katerih ob mrtvem plenu pozirajo tudi ženske in otroci. Za lov na žirafo z lokom ali puško je treba odšteti približno 15 tisoč evrov, večina lovcev pa prihaja iz Severne Amerike, Nemčije, Rusije in Skandinavije.

Marsikdo pozna kultno žirafo Sophie, s katero se dojenčki igrajo že več kot 50 let, zato nedavni škandal zaradi poziranja z ubito žirafo niti najmanj ne preseneča. Ameriška športna lovka Rebecca Francis je zaradi te poteze v očeh mnogih postala »patetični izgovor za človeško bitje«. Zvezda oddaj NBC Oko lovca ter Lovsko življenje se je na svoji spletni strani pohvalila: »Raje lovim z lokom kot s puško. Z lokom sem do zdaj že ujela rjavega medveda, črnega medveda, losa, jelena, antilopo, žirafo, risa, veverico.« Lov z lokom je po trditvah Guiseppeja Carrizose, profesionalnega lovca iz Madrida, privlačen zlasti zato, ker vključuje več zasledovanja, poleg tega se moraš živali zelo približati in je vse skupaj še bolj napeto.

Francisova se je pred napadi branila z argumentom, da je žirafo pravzaprav evtanazirala, in to na željo tamkajšnjih prebivalcev. »Domorodci so mi pokazali prelepega samca, ki je taval popolnoma sam. Iz črede ga je pregnal mlajši in močnejši samec. Bil je zelo blizu smrti. Prosili so me, naj žirafo ohranim tako, da njim zagotovim hrano in druga sredstva za preživetje. Odločila sem se, da bom izrazila spoštovanje do njegovega življenja tako, da bom drugim podarila njegove dele. Tega nisem obžalovala niti za sekundo. Tamkajšnji prebivalci niso zavrgli niti koščka. Hvaležna sem, da sem bila lahko del nečesa tako čudovitega,« je zapisala Francisova. Naj njene besede zvenijo še tako prepričljivo, ne gre spregledati, da je športni lov predvsem zabava za petičneže, ki nima nič skupnega z lovom v tradicionalnih družbah. Lov mora ostati privilegij posameznikov, ki živijo v popolnem sožitju z naravo!

Zgodovinska resolucija

Verjetno ni naključje, da je generalna skupščina Združenih narodov prav v teh dneh sprejela zgodovinsko resolucijo, ki vse države obvezuje h krepitvi prizadevanja za konec krivolova in ustavitev nezakonite trgovine z zavarovanimi živalmi. Po vsem svetu se namreč povečuje divji lov na zavarovane živali, še zlasti slone, nosoroge in tigre.

Resolucija Združenih narodov z naslovom Tackling the Illicit Trafficking in Wildlife, ki sta jo predlagala Gabon in Nemčija in jo je podprlo kar 70 držav, je rezultat treh let diplomatskih prizadevanj. Prvič v zgodovini so vsi narodi priznali res­nost problema krivolova prostoživečih živali in nujnost, da se proti njemu borijo s skupnimi močmi.

»Resolucija ZN pomeni novo stopnjo v boju proti kriminalnemu divjemu lovu, ki ogroža obstoj številnih živalskih vrst, s tem pa tudi nacionalno varnost in trajnostni razvoj celotnih držav,« je sprejem resolucije pospremil Marco Lambertini, direktor WWF International. »Ta resolucija dokazuje, da krivolov ni več samo ‘okoljski’ problem, omejen na nekaj držav, temveč je postal prednostna naloga vsakega naroda.«

S kolapsom populacij slonov v Mozambiku in Tanzaniji ter rekord­nim številom ubitih nosorogov v Južni Afriki razmah krivolova neposredno spodkopava globalna prizadevanja za ohranitev teh vrst. Resolucija ZN navaja tudi širše vplive krivolova, ki preprečuje dobro upravljanje zavarovanih območij, spodkopava pravno državo in zmanjšuje blaginjo lokalnih skupnosti, hkrati pa se uporablja kot vir financiranja kriminalnih mrež in oboroženih spopadov.

Ruski afrikanist Vladimir Arsenjev v zborniku o vodstvu v tradicionalnih družbah ugotavlja, da pomena lova za Afričane ni mogoče razumeti brez razumevanja pojma arhaičnost. Kot zahodni etnograf, ki je prestal iniciacijo med lovci ljudstva Bambara (Zahodna Afrika), meni, da gre za »zgodovinsko etapo obstoja človeških družb v razmerah vključenosti ljudi v sistem narave. V tem pogledu naravne potrebe družbe sestavljajo dominanto vseh oblik človeške dejavnosti, ki jo je treba zadovoljevati v neposredni povezavi v naravo.«

V svoji študiji ugotavlja, da se je celo v Afriki lov v zadnjih nekaj sto letih iz vsesplošne dejavnosti moškega dela populacije spremenil v »neobvezno aktivnost«, ki se izvaja v okviru lovskih zvez. Lov je postal za neposvečene zaprta sfera, ki je povezana z ohranjanjem posebne kulturne tradicije. Lovci imajo svojo ideologijo, rituale in hierarhijo glede na »zasluge«. Vrhunec lovske kariere dosežeš, ko si sposoben ubiti veliko žival, kot je denimo lev. Višji je samo status vojaka lovca.

Afriški lovci se od drugih prebivalcev razlikujejo po obleki, hoji, govorici ter celo psihološkem profilu, ugotavlja Arsenijev. Danes jih je ostalo zelo malo – kakšna dva odstotka prebivalstva, in za večino so še vedno nekakšni ljudje od »zgoraj« oziroma odposlanci narave. Že sodelovanje v lovskih zvezah je znak poguma, poštenosti, modrosti, podjetnosti in večje vitalnosti. Lovski obredi ohranjajo ravnovesje med družbo in naravo, lovci pa nastopajo kot zdravilci, ki zdravijo tako fizične kot duševne bolezni. S svojimi vrlinami so sposobni ohranjati harmonijo v družbi kot celoti.

Lovec na jelene

Arsenijev poudarja, da so tudi med zadnjo vojno v Maliju prav lovci sestavljali levji delež uporniških vojsk, kar je veljalo že v času zgodovinskih vojn v regiji, v katerih so se kot »partizani« upirali muslimanskim gibanjem in Evropejcem.

V kultnem filmu Lovec na jelene so glavni junaki najprej skupaj lovili jelene, že kmalu pa so jih poslali v Vietnam. Njihove sinove so pošiljali v Afganistan, kjer je leta 2010 izbruhnil škandal, v katerega je bilo vpletenih 12 ameriških vojakov, ki so afganistanske civiliste ubijali za zabavo, svojim žrtvam pa za trofeje rezali prste.

Človeške trofeje so stare toliko kot vojne in Los Angeles Times je leta 2012 povzročil pravi vihar z objavo fotografij ameriških vojakov, ki v Afganistanu pozirajo s posmrtnimi ostanki svojih žrtev. »Dva vojaka sta se fotografirala z roko mrtvega človeka, hkrati pa sta imela dvignjen srednji prst. Pozerji se nasmihajo, kar je dokaz, da smrt na bojišču prinaša eno samo veselje. Na eni od objavljenih fotografij nadvse razposajeni vojaki držijo dve zmaličeni nogi samomorilskega napadalca in se na vsa usta režijo,« so pospremili morbidno zgodbo, od katere se je Pentagon distanciral s standardnim izgovorom, da ravnanje teh posameznikov ni v skladu z ameriškimi vred­notami.

Je pa še kako v skladu s tradicijo na bojiščih, saj je bilo skrunjenje trupel japonskih vojakov zelo razširjena praksa že med drugo svetovno vojno. Leta 1944 so pri časopisu Life objavili fotografijo mlade ženske, ki pozira z lobanjo japonskega vojaka, ki ji jo je poslal njen fant z bojišč na Novi Gvineji.

Človeško telo mora ostati nedotaknjeno tudi po smrti.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber