Ljubljana – V ponedeljek ob 15.45 po srednjeevropskem času je v kliničnem centru v Moskvi zaradi odpovedi srca umrl prvi predsednik Ruske federacije po razpadu Sovjetske zveze Boris Andrejevič Jelcin. Star je bil 76 let. Prvi, ki je Jelcinovi družini ob tragični novici izrazil sožalje, je bil zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki mu je Jelcin med poskusom državnega udara leta 1991 stal ob strani, a ga je pozneje spretno izigral in se sam povzpel na oblast. Ruski predsednik Vladimir Putin, ki mu je Jelcin utrl pot na oblast, se je z izrazom sožalja oglasil šele tri ure po objavi novice. Prehitel ga je celo ameriški minister za obrambo Robert Gates, ki se je mudil v Moskvi.
Na Jelcinovo smrt so se odzvali vsi ruski politiki, razen predsednika ruskih komunistov Genadija Zjuganova, ki Jelcinu ni odpustil prepovedi komunistične stranke burnega leta 1991.
»Svoje najgloblje sožalje izrekam družini človeka, ki je sprejel številne za našo državo koristne odločitve, a je naredil tudi veliko resnih napak. Njegova usoda je bila tragična,« je kompleksnost Jelcinovega značaja strnil Mihail Gorbačov, ki je dvakratnemu ruskemu predsedniku daljnega leta 1985 tudi zaupal prvo pomembno funkcijo v Moskvi. Ko je Jelcin avgusta leta 1991 kot prvi izvoljeni predsednik Rusije ubranil očeta perestrojke in glasnosti Gorbačova pred pučisti, je za svet postal človek demokracije v Rusiji. »V času, ko je Jelcin gradil Rusijo, je ruski narod dobil glavno – svobodo,« je zapuščino svojega predhodnika na tiskovni konferenci pred letom ocenil ruski predsednik Putin.
Podoba demokrata je začela bledeti, ko je Jelcin leta 1994 začel vojno v Čečeniji, v kateri je umrlo več deset tisoč ljudi in iz katere se je ruska vojska osramočena umaknila leta 1996. Za vojno je Jelcin prevzel osebno odgovornost. »Ne morem prevaliti krivde za Čečenijo, za žalost številnih mater in očetov. Jaz sem sprejel odločitev, torej sem jaz odgovoren,« je pred sedmimi leti v intervjuju za rusko televizijo o svoji najtežji odločitvi govoril Jelcin. Hkrati je zatrdil, da ni imel druge izbire.
Po eni strani odločen, po drugi omahljiv, saj kljub napovedanemu boju proti korupciji ni znal preprečiti divje privatizacije, ki je peščici Rusov omogočila bajno bogastvo, in izpeljati gospodarskih reform. Med njegovim vladanjem je povprečni osebni dohodek v Rusiji padel za kar 75 odstotkov, število prebivalcev pa se je tudi zaradi slabega zdravstvenega varstva zmanjšalo za več kot dva odstotka.
S slabim zdravjem se je ves čas spopadal tudi Jelcin, doslej prvi ruski politik, ki je o svojem osebnem življenju in dvomih govoril v javnosti. »Izčrpavajoča obdobja depresije, strašljivi pomisleki, nespečnost in glavoboli sredi noči, solze obupa … prizadetost zaradi najtesnejših sodelavcev, ki me nazadnje niso podprli, ampak so me prevarali – prenašati sem moral vse to, je v avtobiografiji Bitka za Rusijo tudi o svoji bitki za zdravje spregovoril Jelcin. Več na 8. strani.