G20 se spreminja v otroški vrtec. Vsaj tako so se na nedavnem vrhu v Sankt Peterburgu obnašali državniki, ki bi morali ob humanitarnih katastrofah, kakršna se trenutno dogaja v Siriji, stopiti skupaj in najti sprejemljiv izhod iz krize. Pretvarjali so se, da to dejansko počnejo, v resnici pa so za hrbtom gostitelja mešali štrene. Tiskovna konferenca Obame ni po naključju potekala sočasno kot Putinova. Zadnji se je na njej pohvalil, da se je večina vzdržala podpore ameriški intervenciji, Obama pa je hkrati razlagal, da je kar 11 držav – Združene države Amerike, Avstralija, Kanada, Francija, Velika Britanija, Italija, Japonska, Saudska Arabija, Južna Koreja, Španija in Turčija – v posebni izjavi »obsodilo strahovit kemični napad v predmestju Damaska, o katerem dokazi pravijo, da ga je zakrivil sirski režim«....
G20 se spreminja v otroški vrtec. Vsaj tako so se na nedavnem vrhu v Sankt Peterburgu obnašali državniki, ki bi morali ob humanitarnih katastrofah, kakršna se trenutno dogaja v Siriji, stopiti skupaj in najti sprejemljiv izhod iz krize. Pretvarjali so se, da to dejansko počnejo, v resnici pa so za hrbtom gostitelja mešali štrene. Tiskovna konferenca Obame ni po naključju potekala sočasno kot Putinova.
Zadnji se je na njej pohvalil, da se je večina vzdržala podpore ameriški intervenciji, Obama pa je hkrati razlagal, da je kar 11 držav – Združene države Amerike, Avstralija, Kanada, Francija, Velika Britanija, Italija, Japonska, Saudska Arabija, Južna Koreja, Španija in Turčija – v posebni izjavi »obsodilo strahovit kemični napad v predmestju Damaska, o katerem dokazi pravijo, da ga je zakrivil sirski režim«.
Sočasno ter ob očitno usklajeni akciji so podobno izjavo v Vilniusu sprejeli obrambni ministri EU, dan pozneje pa so jim sledili še zunanji ministri. Slovenski zunanji minister Karl Erjavec je po srečanju dejal, da vse okoliščine kažejo, da za napadom s kemičnim orožjem 21. avgusta stoji sirski režim. V to ga je menda prepričal ameriški državni sekretar John Kerry.
Deset držav kandidatk za vstop v Nato – med njimi tudi Slovenija – je pred desetimi leti na limanice speljal takratni ameriški državni sekretar Colin Powell. V vilniuški deklaraciji so podprli ameriški napad na Irak, in to celo dva dni prej, preden je Powell »dokaze« predstavil v VS OZN. Orožja za množično uničevanje niso našli nikoli.
Zato tokrat opozarjajo, da je treba počakati na poročilo inšpektorjev Združenih narodov, ki pa imajo mandat samo za ugotovitev, ali je bilo 21. avgusta dejansko uporabljeno kemično orožje, ne pa tudi, kdo ga je uporabil. In temu so v Vilniusu prišli do dna, še preden so inšpektorji raziskali, ali se je kemični napad res zgodil, o čemer seveda skorajda ni dvoma.
Rusija vztraja, da za napadom stojijo uporniki, pred nekaj dnevi pa je Združenim narodom predala stostransko poročilo o napadu s kemičnim orožjem 19. marca v Alepu. Tako izstrelek kot razstrelivo RDX, ki je znano tudi kot heksogen oziroma ciklonit in se ne uporablja pri standardnem kemičnem razstrelivu, naj bi dokazovala, da gre za delo uporniške skupine brigade Bashair al-Nasr. Vzorci zemlje in izstrelka so menda vsebovali »neindustrijski sintetizirani živčni plin sarin ter diisopropilfluorofosfat, kar so zahodne države med drugo svetovno vojno uporabljale za izdelavo kemičnega razstreliva«.
Zakaj Združene države Amerike svojih »neizpodbitnih dokazov« niso predale Združenim narodom, ampak so jim raje nadele oznako zaupno?
Evropske politike, med njimi tudi slovenskega zunanjega ministra, so kljub temu prepričali, »da opozicija tehnično ne bi mogla izvesti takšnega napada«. Ne gre pozabiti, da je Erjavec slepo verjel tudi zagotovilom nekdanjega ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija, da ZDA niso prisluškovale Sloveniji. Lahkovernost ali upogljivost?