»Od otroštva, ki sem ga preživel med Bostonom in Mainom, se je le redko zgodilo, da bi slišal zvok mimoidočega vlaka in si ne bi želel, da bi bil na njem,« je v uvodu v svoj prvi potopis z naslovom Veliki železničarski bazar zapisal Paul Theroux, slavni pisatelj in strasten ljubitelj železnic. Štirideset let staro klasiko kot kakšno biblijo v naročju, med premagovanjem razdalj z vlaki, še zdaj stiskajo popotniki vseh starosti. »Če je vlak velik in udoben, sploh ne potrebujete končnega cilja. Dovolj je sedež pri oknu.«
Danes si razkošje takšnega potovanja le še redko privoščimo in pri premagovanju velikih razdalj so vlake že skoraj povsod nadomestila letala. Skoraj povsod, ne pa tudi v največji državi na svetu Rusiji, kjer še vedno kar 80 odstotkov potniškega prometa poteka po »železni cesti«, ki je v Rusiji dolga kar 85.000 kilometrov. Po njej ruske železnice, ki so med največjimi na svetu in zaposlujejo več kot milijon ljudi, na leto prepeljejo neverjetnih 1,3 milijarde potnikov. Tistim, ki so kadarkoli leteli z oglušujoče hrupnimi ruskimi letali znamke Topoljev, ki ob vsem včasih sploh ne prispejo do cilja, je povsem odveč razlagati zakaj.
Ena slikovitejših prog je tista med Moskvo in Sankt Peterburgom, ki jo je dal zgraditi ruski car Nikolaj I. in je v strašnih pogojih, ki so zahtevali na stotine življenj, nastajala kar devet let. Prvi potniški vlak je po progi sopihal skoraj 22 ur, zdaj pa je s hitrim vlakom razdaljo mogoče premagati v le osmih urah. Če prisegate na udobje, z Rdečo puščico (Krasnaja strela), spalnikom, ki že od leta 1931 povezuje Moskvo in Sankt Peterburg, ne morete zgrešiti. Slavni vlak, poln debelih preprog, zaves in rož, namreč obljublja doživetje zlatih časov železniškega transporta. Takšnih, kot jih je v svoji knjigi Orient Express – od katerega je, kot sem razočarana ugotovila pred tremi leti, ostalo le še ime – opisovala Agatha Christie. Za Rdečo puščico kot cenovno primerljivo alternativno letalskemu transportu se verjetno tudi zato odloča čedalje več premožnih Rusov. Da je vlak, ki že več desetletij vsak dan dvakrat premaga 650 kilometrov, nedvomno ohranil stari šarm, sem se pred kratkim prepričala tudi sama in obenem spoznala, da se pregovorno zadržani Rusi na vlakih nenavadno sprostijo.
Velika ura na leningrajski železniški postaji v Moskvi, kjer je kljub pozni nočni uri brnelo kot v čebelnjaku, se je počasi bližala času 23.55, ko se Rdeča puščica iz ruske prestolnice že 76 let vsak dan poda na vedno enako pot proti prestolnici carske Rusije Sankt Peterburgu. Rdečim vagonom zgodovinskega vlaka, pred katerimi so skoraj dostojanstveno mirno stali v rdeče uniforme oblečeni stevardi in stevardese, kar ni bilo videti konca. Na vlak so mi dovolili šele, ko sem poleg vozovnice priložila tudi potni list, kar je, kot sem izvedela pozneje, še ena navada iz starih časov. Leta 1851, ob odprtju železniške proge Moskva-Petrograd (staro ime za Sankt Peterburg, ki se je potem imenoval še Leningrad), je v Rusiji namreč izbruhnila javna polemika, povezana s strahom, da bodo revne množice na vlakih povzročale socialne nemire. Takrat je vlak postal privilegij izobraženih in na železniških postajah so uvedli kontrolo potnih listov in strog policijski nadzor. Tako se je še danes na ruskih »vokzalih«, ki ponujajo vse, kar si lahko zamislite, težko izogniti policiji.
Zaradi precej nižje cene in da bi se izognila nepotrebni zadregi, ker sem potovala sama, sem namesto spalnika za dva izbrala spalnik za štiri. Izkazalo se je, da je bil to račun brez krčmarja. Med nočno vožnjo po drugi najstarejši ruski železniški progi mi je namreč družbo v kabini za štiri delal le še starejši gospod. Zaradi nenavadno zgovornega Rusa mi tisto noč sveže opranih rjuh sploh ni uspelo preizkusiti, sem pa zato slišala življenjsko zgodbo Ivana Kondratijeva, 58-letnega ekonomista iz Moskve. Govoril je brez premora o sodelovanju v invaziji na Češko, begu iz blokade v Bagdadu v začetku devetdesetih let, o svojem razočaranju nad razmerami v Rusiji. »Sramujem se, da sem slepo verjel v sovjetsko propagando, ampak jaz sem vsaj spregledal. Večina jih ne bo nikoli.« Ure so tekle in Ivanove zgodbe so se začele ponavljati. Nekje med razpredanjem o problemu alkoholizma v Rusiji, zaradi katerega je povprečna starost ruskih moških 58 let, torej toliko, kot jih ima sam, kar mi je zaupal z velikim ponosom, me je sede premagal spanec.
Rahlo trkanje na kabino je naznanilo, da se bližamo cilju. Lotila sem se zajtrka, ki je v lični plastični škatlici že od prejšnjega večera čakal na skrbno pogrnjeni mizici. Jutranja spokojnost je minila, ko se je prebudil tudi moj sopotnik, ki se je najprej opravičil, ker mi prejšnjo noč ni dal spati, potem pa je s hlastnostjo, s kakršno sem se sama lotila zajtrka, nadaljeval pripoved. Ob slovesu sem si želela le, da se mi ves dan ne bo več treba pogovarjati.