Moskva – Vse od lanskih predsedniških volitev, na katerih je slavil zmago dolgoletni predsednik Aleksander Lukašenko, se Belorusija pogreza v vse večjo izolacijo in represijo, za še bolj črno sliko pa sta poskrbela še čedalje bolj pereča gospodarska kriza in nedavni teroristični napad na podzemno železnico v Minsku. Zaradi poročil, da za bombno eksplozijo stoji oblast, ter poročanja o lanskih povolilnih protestih, ki so jih posebne policijske enote razgnale s silo, je oblast odredila ukinitev dveh redkih neodvisnih časopisov, režim pa čedalje bolj oži obroč tudi okoli opozicijskih voditeljev.
Od naše dopisnice
Ameriška oblast je Belorusijo že zdavnaj označila za »zadnjo diktaturo v Evropi«, zadnji ukrepi oblasti pa takšen sloves vse bolj utrjujejo. Beloruska ustava zagotavlja svobodo medijev, a jo je oblast že zdavnaj pokopala. V preteklosti so neodvisne časopise zapirali pod pretvezo davčnih ali drugih kršitev, pred dnevi pa sta morala dva neodvisna časopisa svoja vrata zapreti zaradi »neprimernega poročanja«, so sklenili na ministrstvu za informiranje. Zaradi enakih obtožb so od leta 1991 zaprli tri časopisne hiše, zdaj pa sta na vrsti še najstarejši časopis v državi Naša Njiva, ki so ga začeli izdajati davnega leta 1906 in izhaja v šest tisoč izvodih, ter časopis Narodna Volja z naklado 30.000 izvodov. »Ukinitev dveh največjih neodvisnih časopisov je političen ukrep,« se je odzval urednik Naše Njive Andrej Skurko. Po besedah opozicijskega odvetnika Andreja Bastuneca bodo državni tožilci proti uredništvu časopisov sprožili tožbo, češ da so s svojim poročanjem o lanskih povolilnih demonstracijah spodbujali kršenje javnega reda in miru. »Zaprtje dveh opozicijskih časopisov je dokaz o vse hujši politični represiji,« je dejal Bastuneca. Ostro so se odzvali tudi pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), kjer so lanske volitve označili za nesvobodne in nepoštene, zato so morali zapreti svojo pisarno v Minsku. »To bo še dodatno zmanjšalo medijsko pluralnost v državi. Gre za nesprejemljivo potezo članice Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi,« je sporočila Ovsejeva predstavnica za medije Dunja Mijatović.
Utišali so tudi skoraj vse opozicijske politike in kar sedem so jih zaradi organizacije povolilnih protestov obsodili na dve- do štiriletne zaporne kazni. Sodni proces proti desetim še traja, med njimi pa je tudi najbolj znan opozicijski predsedniški kandidat Andrej Sannikov. Obtožen je, da je organiziral in vodil povolilne nemire, za kar je zagrožena 15-letna zaporna kazen. Izrekel se je za nedolžnega, v svoj bran pa je povedal, da je pričakoval kompromis med oblastjo in protestniki. »Pričakoval sem, da se bodo našli pogumni oblastniki, ki bodo videli, da gre za krizno situacijo in jo bodo poskušali rešiti po mirni poti, vendar sem se motil. Vedno sem pozival k mirnim protestom,« je povedal nekdanji namestnik zunanjega ministra in ustanovitelj priljubljene opozicijske spletne strani Hartija 97. »Niso ga zlomili in diktatorja ni prosil odpuščanja,« je sporočila glavna urednica Natalija Radina.
Posebne policijske enote so Sannikova na povolilnih protestih preteple do nezavesti in ga potem namesto v bolnišnico odpeljale naravnost v pripor beloruske tajne službe KGB. Sočasno so priprli tudi njegovo soprogo Irino Halip, novinarko ruskega opozicijskega časopisa Nova Gazeta, ki je zdaj v hišnem priporu, kjer je pod stalnim nadzorom dveh agentov KGB, prepovedali pa so ji tudi stike s soprogom.
Zaradi brutalnega obračuna s protestniki so Združene države Amerike in Evropska unija znova sprejeli prepoved potovanja za Lukašenka in nekatere druge znane predstavnike režima. Med nedavnimi slovesnostmi ob 25. obletnici jedrske katastrofe v Černobilu je predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso ukrajinsko vodstvo pozval, naj beloruskega samodržca črta s spiska gostov. »Kdo pa ta rit, Barroso, sploh misli, da je? Iz Portugalske so ga brcnili, zato mora zdaj delati v evropski komisiji,« je bil Lukašenko sočen v odzivu. Pojasnil je, da ga v Černobilu ni bilo, ker je ukrajinsko vodstvo »zanič«.
Polona Frelih