Od naše dopisnice

Nekaj manj kot dvomilijonska beloruska prestolnica Minsk je izjemno urejeno, spokojno in ležerno mesto, kjer vlada red, zato je prebivalce bombna eksplozija še toliko bolj pretresla. Odjeknila je na postaji podzemne železnice Oktobrska, le kakih sto metrov oddaljene od glavnega štaba beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka in Palače republike, kjer poteka večina državniških dogodkov. Včeraj so ljudje na prizorišče tragedije ves dan prinašali cvetje. »Žalosten in zelo jezen sem. To se ne bi smelo zgoditi, saj nismo takšna država, kjer bi se dogajale takšne stvari,« je dejal 70-letni Valentin Lepen. »Nihče si ni mislil, da se kaj takega lahko zgodi v Minsku. Kjerkoli drugje, samo pri nas ne,« je bila na prizorišču tragedije pretresena 28-letna Natalija. »Napadli so nas. Grobo, okrutno in nečlovečno. Belorusi smo bili vedno prepričani, da ne moremo imeti sovražnikov. Motili smo se,« so prevladujoče prepričanje ubesedili pri časopisu Belarus Sevodnja. Za AP je spregovorila 37-letna Nina Rusetska, ki je napad preživela: »Šla sem skozi pekel. Bila sem v zadnjem vagonu in preživela sem po čudežu.«

Lukašenko: Nemudoma izslediti storilce

Razdejano postajo, ki jo beloruski izvedenci preiskujejo skupaj s kolegi iz Rusije, je takoj po napadu obiskal beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ki je beloruski tajni službi KGB zabičal, naj nemudoma najde storilce. »Fantje, pred resnim izzivom smo. Treba je najti ustrezen odgovor. Ne izključujem, da gre za darilo od zunaj, vendar je treba iskati tudi doma. Pojdite in ugotovite, kdo bi imel koristi od tega, da pri nas seje nemir,« ni izključil možnosti, da za napadom stojijo storilci iz tujine. Spomnil je na bombni napad leta 2008 med koncertom v Minsku, ki ga je obiskal tudi sam. Eksplozija je leta 2005 odjeknila tudi v njegovem rojstnem kraju Vitebsk na zahodu države To sta bila doslej tudi edina primera terorizma v Belorusiji, ki na srečo nista zahtevala življenj.

Na bombno eksplozijo med koncertom v Minsku pred tremi leti so se spomnili tudi predstavniki opozicije, ki se bojijo, da bo Lukašenko napad tudi takrat izkoristil za še hujšo politično represijo, kakor so ji bili priča po lanskih predsedniških volitvah, ko so skorajda vsi opozicijski predsedniški kandidati in protestniki končali za zapahi. Volitve, na katerih je Lukašenko dobil 80-odstotno podporo, so dobile negativno oceno Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki se je morala zaradi tega posloviti od Minska. Evropska unija se je na politično represijo odzvala z uvedbo prepovedi potovanja za Lukašenka ter druge visoke predstavnike režima.

Vodilni beloruski opozicijski politik Aleksander Milinkevič, ki se je z Lukašenkom pomeril na predsedniških volitvah leta 2006, je dejal, »da hočejo storilci spodbuditi še hujšo politično represijo in uničiti možnost evropske integracije ter oslabiti belorusko neodvisnost. Terorizem ni bil nikoli naša tradicija.« Podobnega mnenja je Jaroslav Romančuk, ki je sodeloval na lanskih predsedniških volitvah: »Že sum, da za napadom stoji opozicija, kaže, da mora oblast spremeniti odnos do nje. Namesto represije bi morala izbrati dialog.« Voditelj opozicijske Združene državljanske stranke Anatolij Lebedko meni, da se bo oblast ne glede na to, kdo stoji za napadom, le težko uprla skušnjavi uvedbe še hujše represije, zato so jo pri Beloruski ljudski fronti pozvali, naj napada ne izrabi za nov val politične represije. »Beloruske varnostne službe si ne zaslužijo kruha. Žal so zelo aktivni, ko je treba opraviti s političnimi tekmeci, ko pa imajo opravka z banditi, so povsem neučinkoviti,« je bil oster predsednik stranke Grigorij Kostusev. »Lukašenko bo napad izkoristil za uvedbo še strožjega nadzora, saj smo vse bliže gospodarski katastrofi in hkrati tudi socialni napetosti.«

Panika in vrste pred bankami

V centralni banki imajo najmanjše rezerve tuje valute v zadnjih dveh letih, novih kreditov Mednarodnega denarnega sklada pa ni na obzorju. Kot protiukrep so napovedali devalvacijo beloruskega rublja, zato prebivalci panično kupujejo tujo valuto. Za zunanje opazovalce smešne, za Beloruse pa tragične prizore prerivanja po celodnevnem stanju pred menjalnicami in bankami, si je mogoče ogledati celo na Youtube. »Na Japonskem so ljudje po potresu mirno čakali v vrsti za hrano, pri nas pa se še v normalnih okoliščinah prerivajo,« je vedenje sodržavljanov spravilo v zadrego 25-letnega Zmicierja Kazlouskega.

Polona Frelih

𝕏   Facebook   Telegram   Viber