Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko svoj avtoritarni režim že 16 let legitimizira s krilatico o otoku miru in stabilnosti v morju demokratičnega kaosa. Ta sloves je resno zamajal prvi smrtonosni teroristični napad v beloruski zgodovini samostojnosti. Politične razmere v tej državi so bile vedno zelo netransparentne, s prelito nedolžno krvjo so postale naravnost zlovešče. V desetmilijonski Belorusiji nimajo islamskih separatistov in skrajnih desničarjev, zato doslej niso trepetali pred terorizmom. Krivce bi bilo priročno iskati v tujini, a jih bo verjetno treba najti doma.

Opozicija je že dolgo grešni kozel in je prav prišla tudi zdaj. Zaradi političnih represij po predsedniških volitvah konec lanskega leta, med katerimi je večina disidentov končala za zapahi, je malo verjetno, da bi bili sposobni izvesti takšen podvig. Lahko jim očitamo številne napake, denimo, da preveč radi sodelujejo na konferencah na Zahodu, po drugi strani pa so preveč pasivni, ko bi bilo treba red delati doma. Morda so resda marginalci, ne pa tudi morilci, so njihovo vpletenost zavrnili v The Economistu.

V Belorusiji postaja čedalje bolj popularna špekulacija, da gre za delo oblasti, ki s tem menda preusmerja pozornost od vse hujše gospodarske krize. Cene se dvigajo v nebo, v strahu pred pomanjkanjem osnovnih živil ljudje panično hitijo v trgovine, državi grozi zlom domače valute. Napad bi kaj lahko postal izgovor za vzpostavljanje še večjega nadzora, zaradi katerega ljudska vstaja ne bi prišla v poštev. Če je v ozadju res Lukašenko, mu bo to kratkoročno resda lahko pomagalo okrepiti oblast, dolgoročno pa ga utegne precej oslabiti.

Verjetnejša je teorija, da Lukašenko, ki se je na prizorišču tragedije pojavil takoj in je bil vidno pretresen, preprosto ne obvladuje situacije. V pomanjkanju denarja – tuje rezerve v centralni banki trenutno znašajo borih 3,7 milijarde dolarjev – je belorusko politično elito kaj lahko zajela panika, zaradi katere je nastal razkol. Nekateri znani zakulisni igralci vidijo rešitev v privatizaciji državnih podjetij, čemur Lukašenko ostro nasprotuje.

Dolgoletni predsednik je vse kaj drugega kot perspektiven pogajalec v iskanju novih, nujnih kreditov. Za Zahod ostaja »zadnji diktator v Evropi«, kamor po lanskih spornih predsedniških volitvah in represijah nima več vstopa. Dovolj ga imajo tudi v Rusiji, kjer so mu lani posvetili več dokumentarcev, v katerih je bil označen za lažnivca, ki je odgovoren za izginotja svojih nasprotnikov. Prijatelju Gadafiju, ki bi mu utegnil pomagati, se slabo piše.

V državi, kjer vlada popoln nadzor, je napad tolikšne magnitude sposobna izvesti le tajna služba KGB, meni Jana Kobzova, beloruska strokovnjakinja pri evropskem svetu za zunanje zadeve. Prve znake, da se je znotraj KGB zgodil razkol med »starimi in mladimi volkovi«, analitiki vidijo v lanski aretaciji poveljnika beloruskih letalskih sil Igorja Azarenoka.

Za zdaj so nedvoumna samo dejstva, in sicer da je v napadu umrlo 13 ljudi, več kot dvesto je bilo ranjenih, da je oblast že priprla pet osumljencev, ki so dejanje menda priznali, in da naročniki niso znani. Kakor beli dan je jasno tudi, da se s terorizmom spopadajo samo družbe, v katerih obstaja problem. Bombni napad v Minsku je nedvoumno znamenje, da je »v zadnji diktaturi v Evropi« nekaj hudo narobe.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber