Moskva – Britanski zgodovinar Orlando Figes tudi v Sloveniji uživa skoraj zvezdniški status, kar je dokazala nabito polna dvorana Cankarjevega doma, kjer je gostoval ob izdaji knjige Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji.
Ruski sodelavci v projektu in ugledna ameriška zgodovinarja dokazujejo, da je tudi sam zlorabil žrtve Stalinovega režima. Za večjo dramatičnost je številne intervjuje priredil ali pa si jih izmislil.
Figes je zavrnitev izdaje svoje knjige v ruskem jeziku že leta 2009 pripisal »političnim pritiskom ruske oblasti«, sodelavka človekoljubne organizacije Memorial Irina Šerbakova pa je omenjeno tezo že takrat zanikala v intervjuju za Sobotno prilogo. »Znano je, da smo sodelovali pri pripravi knjige. Rada bi povedala, da imamo v Rusiji res slab zgodovinski spomin, ne pa tako slabega, kot očitno meni Figes.«
Sodelavci Memoriala, ruskega založniškega podjetja Corpus ter ustanova Dinastija, ki je kupila avtorske pravice, so zaradi tega odstopili od projekta objave Figesovega dela v ruščini. Sporočili so, »da bi objava knjige zaradi prevelikega števila anahronizmov, neustreznih interpretacij, neumnih napak in navadnih neumnosti v Rusiji povzročila velik škandal«.
Ključne intervjuje so večinoma opravili sodelavci Memoriala, ki posnetke še vedno hranijo, zato ni bilo težko ugotoviti, da je avtor knjige svojim intervjuvancem v usta polagal besede, ki jih sploh niso izrekli. »Ko sem popravljala tekst, sem se zaradi številnih manipulacij preprosto razjokala,« je bila razočarana Memorialova raziskovalka.
V posnete intervjuje sta se zakopala tudi profesor ruskih študij na univerzi v Princetonu Stephen F. Cohen ter profesor politologije na univerzi George Washington Peter Reddaway, ki sta prišla do enakih sklepov. V uglednem tedniku The Nation sta jih po točkah predstavila v članku z naslovom Orlando Figes in Stalinove žrtve. Med drugim sta poudarila, da v svoji knjigi blati ime sovjetskega pesnika in dolgoletnega urednika revije Novi Mir Aleksandra Tvardovskega, o katerem pravi, da je »sovjetski tajni policiji izdal lastnega očeta«, kar so ruski mediji odločno zavrnili.
»Za nas, dolgoletne učence in prijatelje žrtev Stalinovega režima in drugih represij, so napake v knjigi še posebno hude. Figes ni bil zvest njihovemu spominu in resnicoljubni misiji Memoriala, ki se pogosto dejansko spopada s političnimi pritiski. Zelo veliko Rusov je trpelo in celo umrlo zato, da so lahko govorili resnico.« Sporočili so tudi, da svojega imena v prihodnosti nočejo več povezovati z »zelo povprečnim raziskovalcem, a energičnim in talentiranim poslovnežem«.
Harvardski zgodovinar Richard Pipes je znanstvene pomanjkljivosti opazil že v Figesovi knjigi o ruski revoluciji z naslovom Človeška tragedija (A People’s Tragedy: The Russian Revolution), Rachel Polonski z univerze v Cambridgeu pa mu je plagiatorstvo očitala tudi v uspešnici Natašin ples: kulturna zgodovina Rusije. »Figes si je prisvojil obskurne spomine, ki sem jih uporabila v svoji knjigi Življenje na ruskem posestvu, vendar je priredil njihovo vsebino in izpustil reference,« mu je očitala ameriška zgodovinarka Priscilla Roosevelt. »V Natašinem plesu kar mrgoli napak in zmotnih trditev,« je v svoji recenziji zapisal tudi pokojni znanstvenik T. J. Binyon.
Padli avtor je svoj ugled dokončno izgubil, ko se je izkazalo, da je na spletni strani knjižnega trgovskega velikana Amazon pod psevdonimom pisal negativne kritike o drugih delih s področja ruske zgodovine. O knjigi Rachel Polonski z naslovom Molotova magična lanterna je, denimo, zapisal, da »gre za pretenciozno knjigo, ob kateri se sprašuješ, zakaj je sploh bila objavljena«, svoje Šepetavce pa ocenil za »čudovit in nujen opis sovjetske zgodovine, ki ga je napisal avtor s smislom za dobro zgodbo. Upam, da bo večno pisal.« Figes je obtožbe najprej zanikal in grozil s tožbami zaradi obrekovanja, nato pa je vse skupaj vendarle priznal.
Na zadnji škandal, povezan z manipulacijami v knjigi Šepetalci in posledično rusko odpovedjo objave, je zapisal: »Za prvo odpoved je založba (Atticus, 2009) navedla komercialne razloge, čeprav sem domneval, da so v ozadju politični pritiski, druga založba (Dinastija, 2011) je omenila nekaj deset ‘faktičnih napak’ in ‘napačnih interpretacij’. Pojasnil sem jim, da so za nekatere krivi viri Memoriala, druge so sporne ali pa so nastale med prevodom, za katerega je skrbela Dinastija. V knjigi, katere vsebina temelji na več tisoč intervjujih in arhivskih dokumentih, je samo nekaj dejanskih napak.«