Moskva – Sovjetska zveza je razpadla, ko je vstopila v sedmo desetletje obstoja, dosedanjo Kitajsko pa že 60 let vodi komunistična partija, katere vajeti relativno gladko prehajajo od enega do drugega generalnega sekretarja.
V času 18. kitajskega partijskega kongresa so se ruski politični analitiki poglobili v skrivnost kitajskega uspeha. Do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja je bil prenos oblasti znotraj Komunistične partije Sovjetske zveze zaprt proces, med perestrojko pa so poskusi demokratizacije pripeljali do razpada Sovjetske zveze in vsesplošne krize. Akt nasledstva med dolgoletnim ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in izbranim naslednikom Dmitrijem Medvedjevom leta 2008 je nakazal, da se je Rusija odločila za odmik od zahodnega demokratičnega modela in spogledovanje s kitajsko tradicijo.
O tem, zakaj je kitajski model za Rusijo privlačen, je direktor centra za politične študije pri inštitutu za daljnovzhodne študije Ruske akademije znanosti Andrej Vinogradov spregovoril za spletni portal gbtimes (The Third Angle), ki informacije o Kitajski ponuja kar v enajstih jezikih. »Kitajska komunistična partija je uspešno ponotranjila kitajsko tradicijo,« je poudaril. Kitajsko je označil za avtoritarno državo, ki je uzakonila mehanizme nasledstva in prehajanja generacij, do česar sta pripeljala kulturna revolucija in posledični padec ugleda Komunistične partije Kitajske. Po smrti Mao Zedonga se je začela postavljati na noge, dokončen preporod pa doživela v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je vajeti prevzel Deng Xiaoping.
Ker ni bil več rosno mlad, se je zavedal, da njegova generacija ne more v nedogled uspešno voditi države, zato je rekrutiral mlajšo generacijo partijskih uradnikov. »S tem, ko jih je imenovali na najvišje partijske in državne položaje, je blagoslovil prenos oblasti in se izognil tako imenovanim ‘naključnim dejavnikom’, kot je denimo smrt. V avtoritarni državi smrt ali celo samo bolezen voditelja nemudoma povzroči krizo,« je Vinogradov za glavni dosežek Dengove politične reforme označil zakonske okvire nasledstva, ki so jih zapisali v partijske dokumente in ustavo. V tem pogledu velja omeniti nedavne govorice o Putinovi bolezni, ki so v Rusiji dvignile nemalo prahu. Če bi se izkazale za resnične, bi močno omajale rusko stabilnost.
Nova generacija voditeljev v odločitvah ni bila povsem samostojna, ampak so veterani obdržali glavno besedo pri vseh pomembnejših odločitvah, s čimer so sledili tradiciji kitajske politične kulture. »Urjenje birokratske elite s strani starejše generacije je dve ali celo tri tisočletja stara tradicija. Vsi generalni sekretarji v zadnjih tridesetih letih so povezani z Deng Xiaopingom. V nekem trenutku jih je opazil in v partijski hierarhiji so postali glavni,« je Vinogradov izpostavil ključ do uspešnega sožitja med Komunistično partijo Kitajske in državo. »V Sovjetski zvezi in Rusiji nikoli ni bilo tako. Svojih voditeljev nismo pripravljali na voditeljske funkcije. Na oblasti so bili do konca življenja. Ko so umrli, je nastopila kriza,« je izpostavil rusko izkušnjo. Izjema je bilo štiriletno predsedovanje Medvedjeva, med katerim je veljalo, da je glavni še naprej Putin, ki ne skriva ambicij po dosmrtni vladavini.
Po mnenju Vinogradova je Kitajska oblikovala lasten model postopne transformacije oziroma razvoja avtoritarne države, s čimer je ohranila učinkovitost svojega političnega in gospodarskega modela. »Avtoritarni sistemi utegnejo biti izjemno učinkoviti pri reševanju problemov, kakršen je denimo aktualna gospodarska kriza,« je izpostavil dejstvo, da sta se Kitajska in Rusija krizi izognili. »Mislim, da ne bi bilo racionalno izvažati modela demokracije, ki se je v zahodni Evropi in ZDA oblikoval po naravni poti. Polpretekla zgodovina dokazuje, da se to kljub popularnosti največkrat ni obneslo.« Zaključil je s primerom Platonove Republike, s katero so tako kot na Kitajskem vladajočo elito pripravljali na njeno prihodnjo vlogo.