Osebna stran Polone Frelih. 30 let novinarskega in analitičnega dela na enem naslovu. Kontekst in globinska razlaga sveta v preobrazbi.->
Celo moreče vojne zgodbe z njenega jezika polzijo kot mehka poezija, zato bi jo lahko poslušala ure in ure. Njena knjižnica v središču Groznega je nemara prav zato že skoraj trinajst let središče pestrega družabnega življenja. »V službo sem se vrnila kot prva v mestu, že februarja 2000. Hodila sem po ulicah, na katerih ni bilo ljudi. Ko sem odprla knjižnico, so vsi mislili, da sem znorela,« se Sacita Izrailova, 46-letna direktorica mestne knjižnice, spominja druge čečenske vojne. »Vsi so hodili k meni. Drug drugemu so izpovedovali ljubezen, si prinašali darila,« se spominja intimnih začetkov.
Moskva – Nemški tabloid Bild je prejšnji teden razkril, da so v Univerzitetnem kliničnem centru Hamburg-Eppendort operirali dolgoletnega predsednika Kazahstana Nursultana Nazarbajeva, ki je menda zbolel za rakom prostate, kar je močno razburilo tuje investitorje. V želji zmanjšati odvisnosti od energetskih dobav z nemirnega Bližnjega vzhoda, so ameriška in evropska energetska podjetja v minulih letih s to 16-milijonsko ter z nafto in plinom zelo bogato državo Srednje Azije sklenila številne energetske pogodbe, katerih garant je prav Nazarbajev, ki naj bi po navedbah iz Wikileaksa obvladoval kar 90 odstotkov kazahstanskega gospodarstva. Na lanskih predsedniških volitvah si je zagotovil še en petletni mandat, na oblasti pa namerava po lastnih navedbah ostati vse do leta 2020. »Če mi bo zdravje to omogočalo,« je edino potencialno oviro poudaril zdaj 71-letni kazahstanski »elbasi«, kar pomeni vodja naroda.
»Naš narod se bojuje za svobodo. Siti smo, da nas nenenehno tlačijo. Naveličali smo se poslušati fraze o človeku kavkaške nacionalnosti. Včasih moram dokazovati, da sem miroljuben človek. Ruskega Vanjo moj čečenski obraz navdaja s strahom in moram mu dokazovati, da ne bom razstrelil njegovega doma ali posilil njegove hčere. Številni mi v obraz izrekajo žalitve na račun moje nacionalnosti,« je odnos povprečnega Rusa do prišlekov s Severnega Kavkaza strnil 42-letni čečenski poslovnež Ibragim. Ruslan Kurbanov iz moskovskega Islamskega kulturnega centra je prepričan, da se bo odnos do prišlekov s Severnega Kavkaza po zadnjem terorističnem napadu le še zaostril: »Vrzel, strah in sovraštvo se bodo še povečali. Protimuslimansko razpoloženje med Rusi je zelo veliko in opaziti ga je mogoče že na ulici, kjer te ljudje gledajo s čudnimi izrazi na obrazih.«
Derbent – V Dagestanu, največji ruski republiki na Severnem Kavkazu, se je islam zasidral že v 7. stoletju in še dandanes je to najbolj religiozna ruska republika. Po perestrojki je postal znan tudi kot središče islamskega fundamentalizma, poimenovanega vahabizem, pripadniki katerega so med prvo čečensko vojno (1994–96) ustanovil oboroženo krilo pod vodstvom zloglasnega Ibn ul Hataba. Ta je leta 1999 skupaj s čečenskim poveljnikom Šamilom Basajevom vdrl v Dagestan, kar je bil povod za drugo čečensko vojno. Čeprav je vahabizem od takrat prepovedan, njegovi privrženci na Kavkazu še vedno povzročajo težave, pove Mahmud Hadži, imam Derbenta, najbolj južnega ruskega mesta. Za vplivnega dagestanskega verskega voditelja je vahabizem rak islama, ki po njegovem mnenju nima možnosti za uspeh.
Gubden – Mesto Gubden v kavkaškem gorovju je eno najbogatejših v ruski republiki Dagestan, znano pa je tudi po številnih drugih presežkih. Je namreč tudi eno od najstarejših naselij na tem območju, saj je staro kar pet tisoč let. Hkrati je znano tudi kot najbolj religiozno mesto nemirnega Severnega Kavkaza, saj se tam islamu kljub prepovedi niso odpovedali niti v času Sovjetske zveze. Po perestrojki pa je islam doživel pravi preporod. V mestu z osem tisoč prebivalci stoji kar 30 mošej, med katerimi je tudi največja mošeja v Dagestanu z imenom Petkova mošeja. Kot se v prostorni dvorani, polni umetelnih geometričnih vzorcev iz lesa, pohvali starejši gospod z dolgo belo brado in muslimansko čepico na glavi, so jo z lastnimi sredstvi in lastnimi rokami postavili sami prebivalci.
Mahačkala, Derbent – »Včasih varnostne sile pretiravajo z uporabo sile in so brezbrižne glede zaščite civilistov. To ustvarja grenkobo, zaradi katere islamski fundamentalisti laže rekrutirajo nove privržence. Zato je upravičena bojazen, da se bo nasilje še okrepilo,« je med nedavnim obiskom v Dagestanu opozoril Thomas Hammemberg, komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope. V največji republiki na Severnem Kavkazu so bili v zadnjih mesecih okrepljeni napadi islamskih fundementalistov na lokalne proruske oblasti in varnostne sile, zaradi česar je v Dagestanu in Ingušetiji trenutno precej bolj napeto kot v sosednji Čečeniji.
Ko je ruski predsednik Vladimir Putin ob začetku prvega predsedniškega mandata začel drugo vojno v Čečeniji, je 25-letni ruski poročnik Pavel Levurda v pismu materi zapisal: »Grozni je obkoljen z vseh strani. Spopadi so siloviti. Streljanje ne preneha niti za minuto. Mesto gori. Nebo je popolnoma črno.« Zdaj, ko se Putin po osmih letih poslavlja s položaja, v čečenskem glavnem mestu od krogel prerešetanih pročelij ni več. Nadomestila so jih moderna poslopja pastelnih barv.
Grozni – »Vsi smo utrujeni od vojne. V vsaki družini je kdo umrl ali postal invalid. Hočemo samo mir, pa tudi če ta ni kaj prida,« pripoveduje v bleščečem poslopju predsedniškega liceja v Groznem ravnateljica Vera Gregorijevna Umalatova. V ruševinah Groznega je preživela obe vojni. »Vsi smo trpeli, tisti, ki smo bili tukaj, in tisti, ki so sem prišli. Mislim, da smo oprostili,« je polna optimizma Rusinja, poročena s Čečencem. Optimizem zbujajo tudi popolnoma obnovljeni Grozni, Gudermes, Argun in Šali. Zgradili so jih z izdatno podporo Moskve, ki je bila z uporno republiko kar dve vojni, v kateri je umrlo 200.000 ljudi. Vsi niso oprostili, stvari pa so se za zdaj bolj kot ne spremenile samo na zunaj.