Gubden – Mesto Gubden v kavkaškem gorovju je eno najbogatejših v ruski republiki Dagestan, znano pa je tudi po številnih drugih presežkih. Je namreč tudi eno od najstarejših naselij na tem območju, saj je staro kar pet tisoč let. Hkrati je znano tudi kot najbolj religiozno mesto nemirnega Severnega Kavkaza, saj se tam islamu kljub prepovedi niso odpovedali niti v času Sovjetske zveze. Po perestrojki pa je islam doživel pravi preporod. V mestu z osem tisoč prebivalci stoji kar 30 mošej, med katerimi je tudi največja mošeja v Dagestanu z imenom Petkova mošeja. Kot se v prostorni dvorani, polni umetelnih geometričnih vzorcev iz lesa, pohvali starejši gospod z dolgo belo brado in muslimansko čepico na glavi, so jo z lastnimi sredstvi in lastnimi rokami postavili sami prebivalci.
Od naše dopisnice
Po strmi makadamski cesti, ob kateri na obeh straneh v strnjeni koloni stojijo razkošne hiše iz belega kamna, obdane z visokimi železnimi ograjami, se vzpenjamo proti Petkovi mošeji, ki je zaradi zelenih kupol vidna že od daleč. Že čez dve minuti se ob nas ustavi policijski avto. Odpeljejo nas na policijsko postajo. Kaj brez spremstva počnemo v Gubdenu, nas eden za drugim sprašujejo kar trije policisti. Zadnji, brkati policist z avtomatom v rokah, na koncu razsodi: »Zdaj vam bo eden od policistov pokazal vse, kar želite videti, potem pa vas bo pospremil do maršrutke, ki vas bo peljala nazaj v Izberbaš. Bo v redu tako?«
Mlad policist Džamin Džabramov nas dobro uro vodi po ozkih in prašnih ulicah domnevnega središča vahabizma v Dagestanu, ki se ga drži sloves enega najbolj kriminalnih mest v republiki. Da so ljudje tam bolj verni kot drugje, je vidno že na prvi pogled. Vsi, tudi otroci nosijo muslimanske čepice in naglavne rute, srečamo pa tudi nekaj žensk v črnih čadorjih, ki imajo odkrite samo oči. Gledajo nas nezaupljivo. Ne pustijo se fotografirati. »Ljudje se bojijo, da se bodo njihove fotografije pojavile v člankih o vahabizmu v Gubdenu in da bodo oblasti na domovih spet sprožili začistke (operacije iskanja domnevnih teroristov, op.p),« glede nezaupljivosti do tujcev pojasnjuje nadvse prijazen in ustrežljiv policist. Potoži, da so pripadniki varnostnih služb v mestu skorajda tako nezaželeni kakor tujci. Vprašam, ali pri njih dejansko delujejo vahabiti. To potrdi in pojasni, da se teroristi skrivajo v bližnjih gozdovih, včasih pa tudi pri svojcih, zato v Gubdenu zgodaj zjutraj pogosto potekajo hišne racije, v katerih občasno sodelujejo tudi pripadniki ruskih specialnih enot. Večkrat pride tudi do oboroženih spopadov.
Lani je bil v napadu islamskih skrajnežev v Gubdenu ubit muslimanski kadi Nurmagomed Gadzimagomedov, eden najbolj vplivnih islamskih verskih voditeljev in odločen nasprotnik vahabizma. Ta se je v Gubdenu zasidral takoj po perestrojki, ko so tja prišli misijonarji iz Savdske Arabije, Pakistana in Turčije. V bližnjem gorovju so postavili kamp za urjenje teroristov, v mestu pa je še do nedavnega delovala tudi medresa, kjer so predvsem mlade ljudi novačili k sodelovanju v radikalni verski sekti. Zdaj mudžahidi delujejo le še v ilegali. »Po naših informacijah na našem območju deluje še 40 vahabitov. Kamp za urjenje smo uničili, tam pa smo našli tudi številne načrte. Njihov cilj je bila ustanovitev islamske države na vsem Severnem Kavkazu in tudi v Zakavkazju. Želijo se polastiti naše nafte, financirajo pa jih ZDA, Velika Britanija in druge zahodne vlade,« nas o zaroti Zahoda prepričuje načelnik policije v modri kamuflažni obleki, ki so mu islamski skrajneži lani požgali dom. Imena noče zaupati, ker da je nekoč dal intervju, v katerem ga je novinar napačno citiral, zaradi česar je bil skoraj ob službo.
Mesto smo zapuščali, ko je trideset mujezinov klicalo k popoldanski molitvi. »Pridite k molitvi. Pridite k molitvi. Pridite k odrešitvi. Pridite k odrešitvi,« so se njihovi pozivi mešali z odmevi z bližnjih kavkaških gora. Proti Izberbašu potujemo skupaj s skupino žensk na poti na svatbo. »Gubden je zelo tradicionalno mesto. Ženske se lahko poročajo samo z Gubdenci, zato smo tukaj praktično vsi sorodniki. V naših trgovinah je prodaja alkohola in cigaret prepovedana,« pojasni starejša gospa, ki potuje skupaj s sesto in dvema hčerkama. Ena od njih ima polt belo kot mleko, zaradi česar Gubdenke že dolgo veljajo za najlepše ženske v Dagestanu. Legenda pravi, da se od rojstva kopajo v mleku, čemur se naše sogovornice na vsa usta nasmejijo. Zaupajo nam, da je skrivnost maska iz gline, nabrane v bližnjih gorah. V kombiju na ves glas odmeva arabska glasba, v kateri je vsaka druga beseda Alah. »To ni Rusija,« mi na uho prišepne španska kolegica.
Le uro vožnje stran je slika povsem drugačna; po Izberbašu se sprehajajo ženske v kratkih krilih in visokih petah, moški pa tako kot drugje v Dagestanu konzumirajo neskončne količine vodke in konjaka. Za radosti, ki jim jih prepoveduje religija, menda niso imuni niti prebivalci Gubdena. Ti zaradi svojega bogastva, pridobljenega s trgovino z zlatom in dragimi kamni, med drugimi Dagestanci niso preveč priljubljeni. V zvezi s gubdenskimi tradicionalisti nam namreč večkrat prišepnejo, da islamske zakone spoštujejo samo doma, po zabavo pa odhajajo v večja mesta. Tako moški kot ženske. »Ženske v mestu nosijo hlače in mini krila, preden gredo domov pa se v gozdu preoblečejo v svoja tradicionalna oblačila,« o hipokriziji pove zdravnica Gulnara Hanmogamedova.