Mini Rim v Kataloniji

Castells oziroma človeški stolpi so že od leta 2010 vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Mediteranska lepota Tarragone, pristaniškega mesta na jugu Katalonije, ter njenih s soncem obsijanih peščenih plaž je bila cenjena, še preden so se na policah knjigarn in knjižnic pojavili prvi potopisi. »In ko bo s hladnim severnim vetrom prišel mrzel december in divja zima, se boste vrnili na sončne obale Tarrace,« je v pismu prijatelju zapisal Marcus Valerius Martialis, znani pesnik iz rimske Španije oziroma Hispanije.

Tarraco je bila sploh prva in najstarejša rimska naselbina na Iberskem polotoku ter glavno mesto Tarakonske Hispanije, ene od treh rimskih provinc v Hispaniji. »Rimljani so govorili, da se v Tarragoni pomlad nikoli ne konča,« me je takoj po prihodu podučila Natalia Boronat, novinarska kolegica in izkušena vodnica po starodavnem arheološkem kompleksu. Obiskala sem jo novembra, ko so bile temperature dejansko precej pomladne, kar dokazuje tudi najina skupna fotografija, ki je nastala na Balcó del Mediterrani, razgledni ploščadi nad Sredozemskim morjem, s katere se odpira čudovit pogled na izjemno dobro ohranjen rimski amfiteater, pristanišče ter neskončno modrino. Lokalna legenda pravi, da tocar ferro oziroma dotik železne balkonske ograje prinaša srečo. Ogromno sreče mi je prinesel že sam pogled, ki se kiti z največjim številom Michelinovih zvezdic v kategoriji »ogled znamenitosti«, kar je nekaj, o čemer sploh nisem vedela, da obstaja. Kot bi se dogovorili, sva si z Natalijo obe okoli vratu zavezali tradicionalni ruski ruti z rožami, spominek iz Rusije, kjer sva se tudi spoznali. Od takrat sva se srečali in skupaj fotografirali v številnih evropskih mestih, zdaj pa sva tradicijo žal morali prekiniti. V mislih zato še bolj neučakano planiram, kdaj, predvsem pa kje se bova srečali naslednjič.

Turizem, ne politika

Po zaslugi dolgoletnega prijateljstva sem imela v Tarragoni prvič v življenju čisto svojo vodnico, zgodovinska ekskurzija pa je bila na trenutke precej politična, saj sem bila tam leta 2017, na vrhuncu prizadevanj za neodvisnost Katalonije.»Po podatkih katalonske vlade se je referenduma za neodvisnost udeležilo samo 21 odstotkov volilnih upravičencev iz Tarragone, kar je precej manj kot v Barceloni,« mi je precej razočarano pripovedovala Natalija. Že sama sem kmalu po prihodu ugotovila, da se v Tarragoni bolj kot s politiko ukvarjajo z vprašanjem, kako v te kraje privabiti čim več turistov. Opazno manj jih je bilo kot v bližnji turistični vasici Salou, ki je med mladimi priljubljena zaradi »pivskega turizma«, predvsem pa manj kot v Barceloni, ki je bila vedno vroča turistična točka. Zdaj Katalonija v turističnem smislu sameva, kar za Tarragono morda niti ni taka tragedija, saj je vajena samotnih časov. Po vladavini Rimljanov, ki je trajala 700 let in je v mestu živelo 40 tisoč prebivalcev, je bilo mesto kar štiri stoletja povsem zapuščeno. Novi prebivalci so se tam naselili šele leta 1118. V Tarragono sem se z vlakom pripeljala na izlet iz Barcelone, vožnja je trajala slabo uro in pol. Uživala sem prav vsako minuto, saj je železnica speljana ob Costa Daurada (Zlata obala), ki je do epidemije sprejela štiri milijone turistov na leto. Sodoben vlak je z bliskovito naglico brzel mimo vseh znanih turističnih krajev, kakršen je prestižni Sitges, evropska gejevska prestolnica, ki mu pravijo tudi španski Saint-Tropez.

Muzej na prostem

»Delamo na prepoznavnosti blagovne znamke Tarragona. Mesto ima prave sestavine, da privabi obiskovalce. Gre za najstarejšo rimsko naselbino na Iberskem polotoku z izjemno dobro ohranjenimi ruševinami. Tarragona je edino mesto v Kataloniji, ki je od novembra 2000 na Unescovem seznam svetovne kulturne dediščine,« je ambiciozne načrte koval José Luis Martín, podžupan Tarragone, prve rimske prestolnice na zahodu, ki je postala model rimske arhitekture za številne druge prestolnice v rimskem svetu. Arhitekturni detajli in uporabljeni materiali dokazujejo, da gre za delo arhitektov in obrtnikov iz Rima, ki so tam razvili številne sodobne gradbene tehnike. Naravne danosti so znali uporabiti sebi v prid, po potrebi pa so se lotili tudi spreminjanja terena. Med drugim so ustvarili vrsto umetnih teras z uradnimi poslopji na vrhu in stanovanjskimi soseskami, ki so se razraščale proti morju in pristanišču. Taragonna pa ni postala samo model za urbano planiranje, pač pa tudi za vojaški inženiring. »Res imamo čudovite ohranjene ruševine, vendar je okoli njih zgrajenega preveč novega, zato ne pridejo do izraza,« je bil kritičen Pere Mateo, mestni trgovec z olivnim oljem. Nekatere relikvije so skrite na sila nenavadnih krajih – znotraj rok barov in restavracij v Part Alta oziroma zgodovinskem delu mesta. Da bi povečali ugled svoje hiše, so prebivalci z rimskimi ostanki in celo nagrobnimi kamni začeli krasiti celo svoja dvorišča. Na zgodovinske ostanke rimskega gledališča ali foruma je mogoče naleteti med pisarniškimi stavbami in stanovanjskimi hišami ob aveniji Eixample. Na robu mesta so v senci velikega nakupovalnega središča in v bližini javnega parka ostanki zgodnje krščanske nekropole z vizigotskimi in rimskimi grobnicami in kriptami ter deli krščanske bazilike. Tarragona, kjer bodo v sedmih nebesih predvsem zgodovinarji, je res muzej na prostem v pravem pomenu besede.

Rimska pot v ruščini

Sama sem bolj ležerna turistka, kar pomeni, da se raje neobremenjeno sprehajam po mestu, kot pa udeležujem vodenih ekskurzij, a Natalija je imela z menoj drugačne načrte. Kot vse kaže, mi je hotela dokazati, da ni samo izvrstna novinarka, pač pa tudi vodnica, zato sem morala skupaj z njo prehoditi celotno Rimsko pot, ki vključuje ves rimski arheološki kompleks in obiskovalcem predstavlja mesto v času njegovega največjega razcveta. Vključuje kar 15 postaj, od lokalnih do provincionalnih forumov, akvaduktov, nekropol, teatrov, vil in celo kamnoloma. Vse to mi je Natalija podrobno predstavljala kar v ruščini, saj je specializirana za rusko tržišče. »Po dolgih letih življenja v Rusiji sem se vrnila domov in ponovno odkrila Katalonijo, njene tradicije, običaje, spomenike, arhitekturo, znamenitosti in vse neznane poti in mesta, ki jih turisti le redko obiščejo in kjer tudi sama nisem bila že dolgo. Vabljeni!« na svoji spletni strani v ruščini vabi k odkrivanju svoje domovine. Začeli sva seveda z obzidjem, ki je bilo okoli mesta zgrajeno v 2. stolet­ju pred našim štetjem. Do danes ga je ostalo nekaj več kot kilometer, speljano pa je okoli današnje stare mestne četrti. Najbolj zanimiv del najdemo vzdolž Passeig Arqueològic ali Arheološkega sprehajališča, kjer je mogoče videti več popolnoma ohranjenih odsekov. Razkrivajo nenavadne megalitske temelje, pa tudi dvoja od prvotnih šestih stranskih vrat ter večja vrata, skozi katera je potekal promet s konjskimi vpregami. Od bastijonov padeta v oči zlasti znameniti Nadškofov stolp, ki je bil v srednjem veku precej spremenjen, ter stolp Minerva, na katerem sta najstarejša rimska skulptura in napis na Iberskem polotoku.

Cirkus in amfiteater

Daleč najbolj me je očaral rimski cirkus, ki je eden od najbolj ohranjenih v celotnem zahodnem svetu in je bil menda največji v vsem Rimskem imperiju. Velik del cirkuške strukture je sicer skrit pod stavbami, ki so bile zgrajene v 19. stoletju. V cirkusu, ki je sprejel kar 30 tisoč ljudi, so se odvijale konjske dirke, običajno z dvovpregami, znanimi kot bige, ali štirivpregami, znanimi kot kvadrige. »V 5. stoletju našega štetja so Rimljani cirkus smatrali za svoj dom, tempelj in sedež republike,« je zgodovinar Edward Gibbon zapisal v delu Zgodovina zatona in propada Rimskega imperija, v katerem zagovarja tezo, da je bil za Rimljane cirkus središče mestnega življenja. Nič manj impresiven ni amfiteater, ki je eden od šestih še ohranjenih amfiteatrov v Španiji in je edini tik ob morju. Sprejel je lahko 14 tisoč obiskovalcev, v njem pa so se odvijali boji med divjimi zvermi, gladiatorski spopadi pa tudi javne usmrtitve. Postavili so ga v 2. stoletju našega štetja in je bil med drugim tudi prizorišče mučeniške smrti svetega Fruc­tuosusa in njegovih diakonov. V spomin na ta dogodek so v 6. stoletju postavili vizigotsko baziliko, ki so jo nato v 12. stoletju spremenili v sred­njeveško cerkev Santa Maria del Miracle.

Mesto človeških stolpov

V Tarragoni si je mogoče z lahkoto predstavljati, da si se znašel v filmu Gladiator, še posebej, če tja prideš v začetku maja, ko tam poteka Tarac­co Viva festival, med katerim mesto dejansko preplavijo gladiatorji ter drugi predstavniki rimskega življenja, ki poskušajo oživiti vse pomembnejše vidike časa, ko je bilo mesto na vrhuncu svoje moči. Burno je tudi februarja, ko poteka pustni karneval, katerega korenine prav tako segajo v rimske čase in tako kot slovenski pust vključuje zažiganje karnevalskega kralja in kraljice. Njihov največji festival je brez dvoma Festes de Santa Tecla, ki je bil razglašen za dogodek nacionalnega pomena, njegov vrhunec pa so castells oziroma človeški stolpi, ki so že od leta 2010 vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Čeprav gre za tradicijo, ki je v 18. stoletju nastala v bližnjem Vallsu, je trenutno prav Tarragona znana kot mesto človeških stolpov. »Človeški stolp je matafora za katalonsko identiteto,« je prepričana Montserrat Rossell Xicoal, novinarka in producentka filma Castells, pod katerega se je podpisalo britansko producentsko podjetje Autobahn. Človeški stolpi zanjo simbolizirajo povezanost, katalonsko gostoljubnost in razredno enakost. »Ko nastaja človeški stolp, lahko stopiš na svojega šefa, česar v običajnem življenju ne moreš početi,« je bila slikovita.

Trenutek popolne tišine

Nekateri v omenjenem običaju vidijo demonstracijo katalonskega nacionalizma, ki se je okrepil po smrti diktatorja Francisca Franca. Ta je v času vladanja med letoma 1939 in 1975 prepovedal uporabo katalonskega jezika, katalonsko zastavo in nacionalni praznik diada, kar se tiče človeških stolpov, pa je dovolil eno samo ekipo (colles). Trenutno jih je 70, njihovi člani pa se dvakrat na leto pomerijo prav v Tarragoni. Največji človeški stolpi se dvigajo do deset nadstropij, tradicionalno pa jih je pet. Temelj se imenuje pinya, sledijo pa folre, the manilles, tronk in pom de dalt. Tronk je vertikalna struktura v središču castella, ki mora zdržati največ teže, zato vključuje najmočnejše člane, višje ko se vzpenjamo, več je ženskih članic, povsem na vrhu pom de dalta pa je enxaneta, kar je vloga, ki običajno pripada deklici, stari od 7 do 10 let. »Ko se enxaneta začne dvigati, v množici zavlada popolna tišina, ki simbolizira napetost, vznemirjenost in strah pred padcem. V zraku je mogoče čutiti občutek pomembnosti. Nikoli ne veš, kako visoko se bo vzpenjal stolp. Gre za zelo čustven trenutek,« je povedal filmski ustvarjalec Pedro de la Fuente, za katerega so castells za Katalonijo to, kar so za Egipt piramide, za Peru pa Machu Picchu. »Gre za poetični odsev družbe. Starejši na svojih ramenih nosijo težo mlajše generacije,« pa pravi James Worsley, še en soustvarjalec filma. Pablo Giori, ki se je pred leti iz Argentine preselil v Barcelono, v človeških stolpih vidi tisti intimni element, ki povezuje katalonsko civilno družbo. Ta v času gospodarskih kriz in drugih težav le še bolj stopi skupaj. »Gre za simbol skupnosti, idejo nacije,« je povedal.

Srednji vek in modernizem

Tarragono si je mogoče ogledati tudi po Srednjeveški poti, na kateri ne gre spregledati največjega dragulja – čudovite Katedralne bazilike, ki je bila zgrajena na ostankih katoliške cerkve in arabske mošeje. Graditi so jo začeli leta 1154, posvetili pa šele leta 1331, zato je v arhitekturnem smislu impresivna kombinacija začetnega romanskega stila in poznejše gotike. Posvečena je sveti Tekli. Cerkveno dno so izkopali šele leta 2012, ko so odkrili, da sta bili v preteklosti pod njo manjša vizigotska cerkev in maorska mošeja. Ker je leta 1348 v mestu divjala kuga – kako aktualno! – prednjega dela bazilike niso dokončali, ji je pa na srečo prizanesla državljanska vojna, med katero je bila tudi Tarragona prizorišče silovitega bombardiranja. Če boste imeli srečo, boste lahko na notranjem dvorišču opazili celo želve, ki se grejejo na soncu, tistim z dobro kondicijo pa priporočamo, da se po 196 stopnicah povzpnejo na cerkveni stolp, od koder je čudovit razgled na mesto, ki ga lahko nase opozorite z zvonjenjem na kar pet ton težak zvon iz leta 1882. Če vam je bližji modernizem, se podajte po modernistični poti, katere vrhunec je gledališče Metropol, pod katero se je podpisal arhitekt Josep Maria Jujol, sodelavec bolj znanega Antonija Gaudija, ki je sinonim za modernizem v Barceloni. Jujol je bil desna roka slavnega arhitekta pri njegovih najbolj znanih projektih: oblikoval je mozaike iz lomljenih ploščic v znamenitem barcelonskem javnem parku Güell ter reptilsko fasado vsem znane Case Batlló na ulici Passeig de Gràcia.Metropol se redno uvršča na lestvice najlepših gledališč na svetu in je zasnovan kot ladja, ki gledalce vodi k odrešitvi, kar je podatek, ki sem ga našla na spletu. Da je velik oboževalec gledališča in Jujolovega dela ameriški igralec John Malkovich, ki je leta 2010 tam celo dvakrat nastopil, pa mi je zaupala osebna vodnica. Brez nje ne bi vedela niti, da se je Jujol rodil v Tarragoni in da sta iz te španske province tudi Gaudi ter slikar Joan Miró.

Kratka zgodovina

Čeprav je bilo to območje naseljeno že v 5. stoletju pred našim štetjem, se je zgodovina današnje Tarragone v resnici začela leta 218 pred našim štetjem. Takrat sta mesto osvojila rimska generala Gnaeus in Publius Scipio, ki sta tam oblikovala prvi rimski garnizon, iz katerega se je pozneje razvila glavna vojaška baza, preko katere je rimska civilizacija osvojila Hispanijo in je igrala pomembno vlogo pri premagovanju Hanibalovih kartaginskih flot. K razcvetu Tarragone je močno pripomogel Julij Cezar, ki ji je dal status kolonije z imenom Colonia Julia Victrix Triumphalis. Rimski cesar Augustus je od tam vladal celotnemu Rimskemu imperiju, v času vladavine cesarjev Hadrijana in Trajana pa je postala najbogatejše pristanišče v Rimskem cesarstvu. Leta 714 so mesto zavzeli Mavri in ostalo je nepomembno vse do začetka 12. stoletja, ko so ga spet zavzeli kristjani. Ti so prvo cerkev v mestu sicer zgradili že leta 60 našega štetja.

Čebula in vermuth

Po letu 1119 je Tarragona znova zaživela kot pomembno mesto španskega aragonskega kraljestva in je bila vse od takrat trmasto zvesta španskim kraljem in kot taka branik pred napadalci in svojevrstna španska različica Divjega zahoda z mnogo nasilja in prelivanja krvi. Ker so se vsi veliki bojevniki, še zlasti pa Rimljani, po bitkah radi prepuščali gurmanskim užitkom, bomo tudi mi popotovanje zaključili s kulinariko, ki je v Tarragoni seveda v znamenju rib in morskih sadežev, ki jih v Menu del di vključujejo v obliki tapasov in pospremijo s kozarcem slastnega katalonskega vina. Bolj v trendu je sicer v zadnjih letih ver­mouth, ki ga v tamkajšnjih vinotekah dobite že po 2,5 evra za liter. Ir de vermuteo, torej gremo na vermouth, je v Kataloniji postalo sinonim za srečanje s prijatelji in znanci v enem od tapas barov ali bodeg, kot pravijo vinotekam. Če vas ne bodo povabili na tradicionalne calçotade, na katerih ponudijo calçots, kot pravijo mladi čebuli na žaru, potem vas v resnici niso sprejeli medse. Ne boste verjeli, ampak to je daleč najbolj tarragonska gastronomska tradicija, ki ima celo zaščiteno geografsko označbo EU. Zaradi precej prvinskega konzumiranja hrane lahko v njej uživate samo s človekom, ki vam je precej blizu. Tudi v načinu uživanja hrane so v teh krajih pravi Rimljani! ■

Najstarejša rimska naselbina na Iberskem polotoku Tarragona je edino mesto v Kataloniji, ki je na Unescovem seznamu Muzej na prostem v pravem pomenu besede

𝕏   Facebook   Telegram   Viber