Najbližje današnjim počitnicam so bila v srednjem veku romanja po svetih krajih, najljubša destinacija pa je bil Santiago de Compostela na severu Španije. Na veliki turneji ni smel manjkati obisk Pariza, kjer so se mladi gentlemani učili manir in občutka za modo ter pilili svojo francoščino. Bologna je že od nekdaj med priljubljenimi postanki. Rimski imperij je prva civilizacija v zgodovini, ki je uživala v varnih in lahko dostopnih potovanjih, med katerimi so si ogledali izgubljeno mesto Trojo, Akropolo v Atenah, padli Kolos na Rodosu, piramide v Egiptu in si privoščili obvezno križarjenje po Nilu na samem robu cesarstva....
Najbližje današnjim počitnicam so bila v srednjem veku romanja po svetih krajih, najljubša destinacija pa je bil Santiago de Compostela na severu Španije.
Na veliki turneji ni smel manjkati obisk Pariza, kjer so se mladi gentlemani učili manir in občutka za modo ter pilili svojo francoščino.
Bologna je že od nekdaj med priljubljenimi postanki.
Rimski imperij je prva civilizacija v zgodovini, ki je uživala v varnih in lahko dostopnih potovanjih, med katerimi so si ogledali izgubljeno mesto Trojo, Akropolo v Atenah, padli Kolos na Rodosu, piramide v Egiptu in si privoščili obvezno križarjenje po Nilu na samem robu cesarstva.
Poljski princ Władysław Sigismund leta 1624 na obisku v galeriji Cornelis van der Geest v Bruslju.
Mladi aristokrati so na svojem potovanju v odraslost z jahtami pluli tudi proti Siciliji, da bi si ogledali grške ruševine.
Anglež v Kampanji, slika Carla Spitzwega iz leta 1845
Meglica Tarantela v vidni svetlobi.
Šele v 18. stoletju so ljudje zares začeli potovati za zabavo. Sprva so bila to izobraževalna potovanja in plemiški kavalirski izleti, pozneje pa tudi zdraviliška in kopališka zdravljenja.
Komori so ena najrevnejših držav na svetu, kjer kar dve tretjini ljudi živi pod pragom revščine.
21. januarja leta 2017 se je odvil največji enodnevni protest v ameriški zgodovini – Pohod žensk na Washington. Po ZDA je protestiralo med tri in pet milijonov ljudi, v protestnem pohodu v Washingtonu pa jih je sodelovalo pol milijona. Protest z imenom Women's March on Washington je problematiziral seksistične izjave predsednika ZDA Donalda Trumpa ter zahteval okrepitev številnih človekovih pravic, kot so pravice žensk, pravica do splava, LGBT+ in delavske pravice, pa tudi rasno enakopravnost, reformo migracijske in zdravstvene politike.
Študentski protesti v Ljubljani Konec maja 1968 je študente vznemiril sklep sveta študentskega naselja, da se mora podobno kot prejšnja leta nekaj objektov v študentskem naselju izprazniti za potrebe turizma ter da bodo povišali stanarine. Zborovanja (ki je sovpadlo s študentskimi nemiri v Beogradu) v dvorani študentskega naselja se je junija 1968 udeležila množica študentov z vseh ljubljanskih fakultet, ki so na vlado naslovili zahteve po povečanju sklada za štipendiranje in uvedbi socialnega zavarovanja študentov na podlagi njihovega študentskega statusa, zavzeli so se tudi za ureditev gospodarskih razmer v državi. Aprila 1971 je študentsko gibanje postalo množično in je iz »forumske« oblike dela prešlo na ulico. Razmere so se zaostrile ob problematiki prometa in hrupa, ki ga je ta povzročal na Aškerčevi cesti, eni najbolj obremenjenih ljubljanskih prometnic, ob kateri je vrsta fakultet in srednjih šol. 14. aprila, na dan napovedanih akcij, se je pred poslopjem Filozofske fakultete na Aškerčevi cesti zbralo okoli 2000 študentov. Po eni uri, po napovedanem koncu programa, se razgreti študenti niso odzvali pobudi »legalistov« o mirnem razhodu, ampak so se odpravili proti središču mesta. Pogodili so se z milico, ki jim je dovolila, da svoje zahteve preberejo pred skupščino.
Pred letom dni smo še optimistično verjeli, da bo letošnja počitniška sezona prinesla vrnitev v normalnost oziroma v čase poletne »množične selitve narodov«, zdaj pa postaja jasno, da bo tudi dopustovanje postalo logistično zahtevnejše. A ne le počitnice, tudi potovanje si bo marsikdo kljub temu omislil. In tako je že od časa rimskega imperija – vsaj za tiste, ki so si to lahko privoščili.
Francija, še bolj pa sosednja Italija, sta spadali že med vrhunce t. i. g rand t oura, popotovanja po klasičnih in renesančnih znamenitostih Evrope, ki so ga evropski aristokrati obudili konec 17. stoletja, sicer pa velja za pogruntavščino starih Rimljanov, ki so, kadar si niso podjarmljali novih ozemelj, kot vse kaže, preprosto uživali. Gre za prvo civilizacijo v zgodovini, ki je potovala izključno za potrebe lastnega zadovoljstva in jim lahko zato pripišemo izum počitnic, ki so za razliko od današnjih dveh do treh tednov lahko trajale kar celi dve leti.Način potovanja se sicer skozi zgodovino spreminja, in če smo še pred kratkim z nizkocenovnimi prevozniki leteli sem in tja, zdaj po besedah Barleya Hickoxa, solastnika svetovalnega podjetja za luksuzna potovanja, na letenje gledamo kot na privilegij in ne več kot na pravico. A ne glede na trenutno krizo strokovnjaki v turistični industriji na prihodnost turizma gledajo z optimizmom. »Ne samo, da bomo še potovali, potovali bomo precej bolj kvalitetno,« je prepričan Bruce Poon Tip, avtor knjige Leto, ko je Zemlja obstala. »Ta pavza nam je dala svojevrstno darilo – čas, da premislimo, kako potovati bolj osmišljeno,« napoveduje Tip. Če bomo potovali tako, kot so v 18. stoletju aristokrati, potem proti spremembam osebno nimam nič proti. 🙂
Velika turneja in veliki turisti
Zgodovinar in pisec potopisov Tony Perrottet se je »rimskim počitnicam« posvetil v knjigi Poganske počitnice: po poti starodavnih turistov, v kateri zagovarja tezo o starih Rimljanih kot prvih popotnikih, ki so lahko uživali na popotovanjih v tujino. Poudarja, da zato, ker so izpolnili prva dva pogoja za turizem: daljše obdobje blagostanja in miru. Rimski imperij je prva civilizacija v zgodovini, ki je uživala v varnih in lahko dostopnih potovanjih, med katerimi so si ogledali izgubljeno mesto Trojo , Akropolo v Atenah, padli Kolos na Rodosu, piramide v Egiptu in si privoščili obvezno križarjenje po Nilu na samem robu cesarstva. To so bile glavne postaje na poti prvotnega g rand t oura oziroma v elike turneje, potovanja par excellence, ki je v začetku 18. stoletja postal iniciacija sprva mladih britanskih, nato pa tudi drugih evropskih in ruskih aristokratov v odraslo življenje. Na pot so se podali, da bi spoznali kulturno dediščino klasične antike in renesanse ter aristokratsko in modno družbo evropske celine. Omenjeno potovanje je bilo pogostokrat edina priložnost za spoznavanje določenih umetniških del, glasbe, navad in običajev. V spremstvu vodiča z arhaičnim imenom cicerone, pogostokrat pa tudi tutorja, je potovanje v odraslost lahko trajalo več mesecev ali pa celo nekaj let. Za nepogrešljivega v smislu umetniške izobrazbe so ga šteli tudi nadobudni umetniki, a so si ga le redki lahko privoščili. Če že, so se na pot podali brez spremstva in jo obdelali v precej okrnjeni obliki. »Veliki turisti« so se domov vračali z zaboji, polnimi knjig, umetniških del, znanstvenih instrumentov in kulturnih predmetov – od oltarjev, vodnjakov in kipov, ki so jih ponosno razstavljali v svojih knjižnicah, vrtovih, salonih in galerijah, ki so bile zgrajene posebej v ta namen. Kritiki so sicer v eliki turneji očitali pomanjkanje pustolovščine, češ da je »preveč uniformirana in krotka«.
Soba z razgledom
V resnici sploh ni bila tako zakoličena, čeprav nista smela manjkati obisk Pariza, kjer so se mladi gentlemani učili manir in občutka za modo ter pilili svojo francoščino, in Rima, kjer so preučevali starodavne ruševine in mojstrovine slikarstva, kiparstva in arhitekture rimskega srednjeveškega, renesančnega in baročnega obdobja. V Firencah so radi obiskovali galerijo Uffizi, med priljubljene destinacije v Italiji pa so sodile še Pisa, Padova, Bologna in seveda Benetke, »središče dekadentne italijanske privlačnosti«, kar je bil sloves, zaradi katerega je to mesto za britansko visoko družbo postalo utelešenje in kultni del v elike turneje. Nekateri popotniki so v Neaplju študirali glasbo, v Pompejih so občudovali arheološka najdišča, tisti bolj avanturistični pa so se povzpeli celo na Vezuv. Z jahtami so pluli proti Siciliji, kjer so grške ruševine, na Malto ali pa so se celo podali vse do Grčije. Pozneje so v v eliko turnejo vključili še Nemčijo, Nizozemsko in Flandrijo ter Švico, kamor so pozneje potovale tudi mlade aristokratinje, kakršna je bila Mary Shelley, ki je na enem od takšnih potovanj napisala slovitega Frankensteina. Potovanje v Italijo ob spremljavi deviške tete je sodilo tudi v splošno izobrazbo mladih aristokratinj, kar je lepo predstavljeno v romanu E. M. Forsterja Soba z razgledom.Rimljani pa niso izumili samo počitnic in prvega turističnega aranžmaja, pač pa so pisali tudi turistične vodnike . Za prvega na svetu sicer velja delo Opis Grčije grškega geografa in popotnika Pavzanija iz 2. tisočletja našega štetja. V njem je mogoče najti vse informacije o Grčiji od geografije, umetnosti, arhitekture do starodavnih ritualov. Prav stari Grki so idejo turistične destinacije izpopolnili z zagotavljanjem kakovostnih vsebin na festivalih, ob verskih znamenitostih in termalnih vrelcih. V stari Grčiji je veljalo, da so izobražene osebe veliko potovale, Sokrat pa je bil, sodeč po Kritonu, enem od Platonovih dialogov, redka izjema: »Nikoli nisi odpotoval na nobeno potovanje, kot to počnejo drugi ljudje, in nisi želel poznati nobenega drugega kraja.«
Romarji, vojščaki in trgovci
Poleg blagostanja in miru, prvega pogoja za turizem, so imeli Rimljani tudi ustrezno infrastrukturo, ki je omogočala svobodo gibanja. Vojska in mornarica sta varovali meje in ščitili pred razbojniki, kar je dajalo občutek varnosti, v katerem se je razcvetel tudi domači turizem. Po vsem imperiju so zrasle restavracije, gostilne, terme ter druga turistična infrastruktura. Višji sloji so radi počitnikovali v domačih letoviščih, kakršni so bili Pompeji, kjer so zgradili razkošne vile z ogromnimi kompleksi za zabavo. Ko je v Rimu leta 64 izbruhnil velik požar, je rimski cesar Neron dopustoval v svoji morski rezidenci v Antiumu, današnjem Anziu. S padcem Rima in prihodom s rednjega veka so si tudi počitnice vzele odmor. Takrat so potovali izključno zaradi osvajanja dežel, se pravi, da so potovali vojščaki in vojskovodje ali pa trgovci, kakršen je bil denimo Marco Polo, ki je potoval kar 24 let, njegovo epopejo pa je v potopisu iz 13. stoletja z naslovom Potovanja Marc a Pola popisal Rustichello de Pisa. Najbližje današnjim počitnicam so bila v srednjem veku romanja po svetih krajih, najljubša destinacija pa je bil Santiago de Compostela na severu Španije, kjer naj bi bil pokopan sv. Jakob in kjer poteka zdaj izjemno priljubljena pohodniška Jakobova pot. Romarje je v delu Canterburyjske povesti v sat ir ičnih tonih predstavil srednjeveški pesnik Geoffrey Chaucer. Druga romarska meka je bil Rim, romarji pa so se radi podali tudi v Jeruzalem, drugi steber krščanske Evrope. Ambicioznejši popotniki so lahko med romanjem spoznali večino Evrope, kar ponazarja mojstrovina Matthewa Parisa iz 13. stoletja z naslovom Zemljevid poti od Londona do Jeruzalema.
Monarh na »kraljevskem napredku«
Na prehodu iz srednjega veka v renesanso so bila potovanja v prostem času rezervirana za člane kraljeve družine in dvor. Počitnice, ki so si jih privoščili pripadniki dinastije Tudor, so imenovali »kraljevski napredek«, nanje pa sta se po navadi odpravila kralj in kraljica, da bi se v različnih mestih promovirala pred svojimi podaniki. Do »kraljevskega napredka« je po navadi prišlo dvakrat na leto, enkrat poleti in enkrat pozimi. Ker je bilo poleti v Londonu neprijetno vroče, polno bolezni in slabega vonja, je bil oddih v tej sezoni še posebej priljubljen. Pobeg v mirnejša sosednja mesta je omogočil sprostitev, lov in uživanje v toplem vremenu, med zimskim oddihom pa je monarh potoval po dolini Temze, gostitelji pa so poskrbeli za njegovo zabavo in pogostitve.Tudorji so vsakega junija objavili potovalni načrt oziroma giest, s katerim je dvor sporočil vse pomembne podrobnosti o prihajajočem potovanju, od lokacije, trajanje bivanja, informacij o tem, kdo bo spremljal monarha na potovanju, do števila kilometrov, ki jih bodo opravili med postanki (običajno od 9 do 21 kilometrov). Potovali so s konji, kar je bilo za tiste čase najhitreje, če pa je bilo treba prečkati reko, so uporabili ladjo. Gostiti monarha je bila velika čast, a hkrati izjemno stresno in drago. Ko je vplivni dvorjan Nicholas Poyntz na dvoru Acton gostil kralja Henrik a VIII., je dal zgraditi povsem novo krilo poslopja, naročil pa je tudi novo posodo. Gostitelji so si tako prizadevali, da bi monarh užival v svojem bivanju, da so v gozd celo spustili divjad, da bi izboljšali njegovo lovsko izkušnjo. Prtljaga t udorskega monarha je sicer običajno obsegala vse od posode, tapiserij do posteljnine in celo postelje! Njegovo spremstvo je štelo okoli 1000 ljudi; med drugim ga je spremljal kuhar, organist in cel pevski zbor. Dolžina bivanja na posamezni lokaciji je trajala od ene noči do 15 dni, vendar se je to lahko spreminjalo glede na vreme, količino hrane in celo izbruh bolezni.
Potovanje brez pravega namena
In kakšna je pravzaprav razlika med popotnikom in turistom? »Turizem je potovanje brez pravega namena. V prejšnjih stoletjih so ljudje večinoma potovali s ciljem, romarji so iskali odrešitev, osvajalci pa nova ozemlja,« je večno dilemo razjasnil Hasso Spode, vodja oddelka za zgodovino turizma na Free University v Berlinu. Šele v 18. stoletju so ljudje zares začeli potovati za zabavo. S prva so bila ta potovanja omejena na ozek krog premožnejših oseb: na izobraževalna potovanja in plemiške kavalirske izlete, nekoliko pozneje pa tudi na zdraviliško in kopališko zdravljenje . Pred prihodom železnice, ki je povzročila pravo revolucijo v prometu, so popotniki pešačili, jezdili ali potovali s poštno kočijo. Poleg vlakov, med katerimi gre v turističnem smislu izpostaviti zlasti sloviti Orient Express, ki je navdušene potnike vozil po Evraziji, je industrijska revolucija prinesla še eno inovacijo – parnike, ki so tudi običajnim ljudem odprli možnost potovanja po morju. Seveda so potovanja z vlaki in s parniki v primerjavi z vožnjo z letali, s katerimi potujemo danes, še vedno trajala celo večnost. Vožnja s parnikom iz Londona v New York, ki velja za potovalno klasiko, je trajala celih devet dni. Izplutje nove ladje je bila vedno novica za prve strani časopisov, na katerih je svojo tragično pot začel tudi sloviti Titanik. V 19. stoletju so nastale prve potovalne agencije, eden od pionirjev na tem področju pa je bil Thomas Cook & Son, ki je kot prvi ponudil turistične pakete, ki so vključevali transport, namestitev in bone za hrano, kar je pocenilo celoten aranžma. V prvi polovici 20. stoletja je turistična industrija še naprej rasla zaradi množične proizvodnje avtobusov in avtomobilov. Po II. svetovni vojni je začel postajati pomemben zlasti obalni turizem, s redozemska obala je postala pravi hit, porjavela koža pa statusni simbol. Do pravega razcveta turizma so pripeljale izboljšave v letalskem prometu (čarterski leti) ter napredek na področju delovne zakonodaje in rast socialnega varstva. Zaradi energetske krize je turistični sektor v sedemdesetih letih doživel recesijo, ki je povzročila nižje stroške in cene. Rodil se je množični turizem v pravem pomenu besede in potovanja so postala prostočasna dejavnost, dosegljiva množicam. V naslednjih desetletjih je prišlo do postopne internacionalizacije hotelskih podjetij, potovalnih agencij in letalskih družb. Pojavili so se novi izdelki in prostočasne dejavnosti, ki so se med drugim vrtele okoli športa in zdravja.V zadnjih letih je turistični sektor v mnogih državah postal eden največjih gospodarskih motorjev in del mednarodne politične agende. S pojavom številnih nizkocenovnih letalskih prevoznikov in poceni nastanitev, ki jih upravljajo podjetja, kot je Airbnb, je množični turizem ponekod začel načenjati socialno strukturo, kulturo in življenjski slog obiskanih destinacij. In potem je prišla korona in največja kriza v turistični industriji po II. svetovni vojni, ki je čez noč zdesetkala kar 8 bilijonov dolarjev vredno globalno turistično industrijo. »Osnovni temelji globalnega turizma v 21. s toletju, kot so odprte meje, odprte destinacije in potovanja brez viz, se ne bodo vrnili v kratkem, niti srednjeročno,« je jasna Elizabeth Becker, avtorica dela Prebukirani: rastoči biznis popotovanj in turizma.
V turistični industriji jim ni preostalo drugega, kot da obrnejo ploščo, zato zdaj ponovni zagon turistične panoge poskušajo doseči s pozivi o nujnosti etičnega in trajnostno naravnanega turizma, ki spoštuje lokalno okolje in način bivanja prebivalcev.
Kako bomo potovali?
O tem, kako se bo industrija turizma spremenila v prihodnosti, so strokovnjaki svoja opažanja strnili v osem točk. Gonilna sila naj bi postala trajnost in po mnenju Beckerjeve turistom ne bo preostalo drugega, kot da se prelevijo v »odgovorne državljane«, ki bodo zahtevali odgovorne potovalne politike. »Ne bodite presenečeni, če bodo države začele uvajati 'dneve brez poletov', da bodo zaustavile podnebne spremembe,« je navedla primer. Napovedujejo tudi, da bosta potovalna in turistična industrija postali bolj vključujoči in odprti za popotnike z drugo barvo kože, spolno usmeritvijo in ne nazadnje težo. »Zdaj bo mogoče najeti tudi potapljaško in s rfe rsko obleko za obilne ljudi, kar prej ni bilo mogoče. Slepi popotniki, ki se želijo preizkusiti v ekstremnih športih, bodo to lahko počeli,« je prepričana Martinique Lewis iz Popotniškega združenja za temnopolte. Večjo vlogo naj bi imele manjše skupnosti, ki pred pandemijo niso bile na turističnem zemljevidu. »Z družino smo vedno potovali na manj znane lokacije in nismo obiskovali največjih znamenitosti . Zdaj te skupnosti podpiram tako, da kupujem lokalno in doniram tamkajšnjim neprofitnim organizacijam,« je jasna Caz Makepeace, avtorica popotniškega bloga Y Travel. Kvaliteta bo postala pomembnejša kot kvantiteta. Za Ericka Princea, avtorja bloga Minority Nomad, to pomeni, da se bo lotil tistih popotniških projektov, ki ga izpopolnjujejo, ne pa tistih, ki prinašajo denar. »Za lastna sredstva bom raziskoval manj znane destinacije na Tajskem, kjer trenutno bivam.« Naša potovanja bodo postala bolj osmišljena in manj pogosta, napoveduje blogerka Eulanda Osagiede, za katero so potovanja privilegij, ki ga številni štejejo za samoumevnega. Bolj priljubljeno naj bi postalo potovanje z avtomobilom. »Vrnitev za volan me je naučila, da je bistvo potovanja radovednost, doživeti nekaj novega in se čuditi. Gre za perspektivo in ne destinacijo,« pravi Gabby Beckford iz podjetja Packs Light. Urednica za trajnost pri reviji Conde Nest Traveller Juliet Kinsman napoveduje, da se bomo vrnili k turističnim agentom in uveljavljenim operaterjem, »saj nas je leto 2020 naučilo, da je rezervacije bolje opraviti preko agencije, saj se tako finančno zaščitimo«. Bolj bomo cenili tudi oddih v bližini doma, saj se nam bo ob perspektivi, da bi za večno ostali zaklenjeni v svojih domovih, že sprehod v parku zdel kot potovanje. »Ljudje zdaj vidijo čar že v običajnem obedu na terasi restavracije v bližini,« je povedal bloger Chris Mitchel. V veselje nam bo že samo načrtovanje potovanj, kar samo po sebi krepi zadovoljstvo, kot je pokazala študija U niverze Cornell iz leta 2014. »Bistvo pisanja je, da pišem o tem, česa sem se naučila med potovanjem . Ideje dobivam, ko pridem v nov kraj,« pravi britanska pisateljica Joanna Penn. Leta 2022 namerava obiskati Camino de Santiago in že načrtovanje obiska romarske poti jo navdaja z neskončno srečo.
Turizem ob železnici
Tudi na Slovenskem se je turizem razcvetel s prihodom južne železnice do Celja (1846), Ljubljane (1849 ) in Trsta (1857), ko so postale prava atrakcija vožnje za zabavo na progi med Ljubljano in Trstom. Za Ljubljančane in Tržačane je postala priljubljena izletniška točka Postojna s Postojnsko jamo, ki je postala pravi hit, ko je leta 1884 dobila sodobno električno razsvetljavo. Že leta 1863 je Postojnsko jamo obiskalo rekordnih 8000 obiskovalcev, dr. Andrej Studen z Inštituta za novejšo zgodovino piše v sestavku o začetkih modernega turizma na Slovenskem. Njegovo besedilo je del zbornika ob 100- letnici Turistične zveze Slovenije z naslovom Turizem smo ljudje. Vodniki iz tistih časov lepo kažejo, da je v drugi polovici 19. stoletja tok turistov tekel zlasti vzdolž železniških prog. Na Spodnjem Štajerskem so vodiči vabili v Celje, ki je bilo znano kot b iser na Savinji, ter v bližnja zdravilišča in kopališča, kot so Dobrna, Rogaška Slatina, Laško in Rimske Toplice. S širjenjem železniškega omrežja so zacveteli turistični kraji na Gorenjskem (Bled, Bohinj, Kamnik), ki so od druge polovice 19. stoletja postali tudi izhodišča za razvoj planinskega turizma. Poleg planin so meščani 19. stoletja odkrili tudi morje in morska letovišča, razcvet pa je zaradi blage klime in sončne lege doživljal zlasti Portorož. Za olepšavo trgov in mest ter pospeševanje obiska domačih in tujih gostov so v teh krajih skrbela t. i. olepševalna društva. Prvo je nastalo v Celju leta 1871, sledila pa sta mu Kranj in Maribor. Ta društva so se pozneje preimenovala v olepševalna in tujsko-prometna društva, saj so turizem v tistem času imenovali kar tujski promet. Tudi Turistična zveza Slovenije se je ob ustanovitvi leta 1905 imenovala Deželna zveza za pospeševanje tujskega prometa na Kranjskem, ustanovil pa jo je tedanji ljubljanski župan Ivan Hribar, ki se je že zavedal, kako pomembna gospodarska panoga je turizem.
Sindikalni turizem
Povojnemu turizmu se je v zborniku posvetil dr. Božo Repe, ki pravi, da je bil takoj po vojni turizem v drugem planu zaradi porušene infrastrukture, planskega gospodarstva ter nacionalizacije. Leta 1948 je bilo podržavljenih okrog 400 hotelov, gostiln in restavracij, tuji turisti pa so bili nezaželeni zaradi ideoloških razlogov. Marca 1946 je bilo ustanovljeno podjetje Turist hotel, ki se je začelo ukvarjati z organizacijo »državnega turizma«. Spomladi istega leta se je začela prva turistična sezona, in to na Bledu. Do začetka 50. let prejšnjega stoletja sta bili za Slovenijo značilni dve vrsti turizma: sindikalni turizem in izletništvo, obujati pa so začeli tudi zdraviliški turizem ter smučarski turizem. Proti koncu 50. let je Slovenija imela že več kot 1.200.000 prenočitev domačih gostov in 253.326 tujih, kar pomeni, da je »komercialni turizem« začel konkurirati še vedno naraščajočemu delavskemu turizmu, ki je imel 300 domov z 12.000 počitniškimi ležišči. Z odpiranjem Jugoslavije in Slovenije zahodnim državam, smo tudi Slovenci začeli potovati v tujino, sprva zgolj za potrebe nakupovalnega turizma, potem pa smo se začeli sramežljivo vključevati v svetovne turistične tokove. V prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je bil slovenski turizem odvisen predvsem od domačih gostov, saj sta tuje goste odvračala bližina vojnega območja in nepoznavanje Slovenije v tujini. Leta 2019, se pravi zadnje leto pred korono, smo po podatkih Slovenske turistične organizacije (STO) imeli 6,23 milijona turističnih prihodov, od katerih so jih kar 4,70 milijona ustvarili tuji gosti, med katerimi so prevladovali obiskovalci iz Nemčije, Italije in Avstrije. Slovenski turisti so predstavljali od 25 do 30 odstotkov vseh gostov. ■