O vesoljskih podvigih povprečni ljudje vemo kvečjemu to, da je v vesolje kot prvo živo bitje poletela psička Lajka, kmalu za njo pa ruski kozmonavt Jurij Gagarin. Nekaj malega smo morda ujeli še o srditi vesoljski tekmi med Sovjetsko zvezo, opremljeno s sojuzi, proponi in burani, ter Združenimi državami Amerike in njihovimi plovili mercury, gemini in apollo.
Noge ruskih vojakov so kar dva tisoč let grele tako imenovane portjanke – kos bombažnega ali volnenega blaga, ki se ovije okoli stopala in nadomešča nogavice. Simbol ruskega vojaka naj bi dokončno odšel na smetišče zgodovine. Novi obrambni minister Sergej Šojgu je ukazal, da je treba do konca leta pozabiti, da je beseda »portjanke« sploh kdaj obstajala.
Lopute lesenih kletk, v katerih so na Severni Kavkaz pripeljali štiri ogromne bizone, so odprli počasi, kot se spodobi ob slovesnih dogodkih. Mogočne živali so se začele ritensko pomikati na prostost, nekaj časa so zmedeno pogledovale v zbrano občinstvo, nato pa so se dostojanstveno in ležerno odpravile v prostranstva Taberdinskega naravnega parka v ruski republiki Karačaj-Čerkeziji.
Mesta s precej romantičnim imenom Zvezdno mesto več desetletij ni bilo na nobenem zemljevidu, čeprav leži nedaleč od Moskve in se na zunaj v ničemer ne razlikuje od podobnih ruskih mest. Zato ker sodi med številna za javnost dolgo zaprta sovjetska mesta, v katerih so oblasti razvijale programe, s katerimi so med hladno vojno na vseh področjih poskušale prehiteti Zahod. V objemu gozda in skriti za visoko železno ogrado so sovjetski inženirji snovali sovjetski vesoljski program, tam pa je še zdaj Center za urjenje kozmonavtov Jurija Gagarina, zato je za obisk še vedno potrebno dovoljenje ruskih oblasti. Zanj za zajetno plačilo poskrbijo številne ruske turistične agencije, ki obljubljajo »nepozaben izlet v zibelko sovjetskega vesoljskega programa«. V Zvezdnem mestu, kjer še zdaj živijo ruski kozmonavti z družinami, je v tem trenutku težko videti kaj pretirano zvezdnega. Pročelja stavb žalostno propadajo, na zlata leta ruske kozmonavtike pa spominja le še spomenik Juriju Gagarinu, prvemu človeku, ki je poletel v vesolje, ter psički Lajki, njegovemu živalskemu ekvivalentu.
V teh julijskih dneh, ko je pasja vročina zajela tudi dobršen del Rusije, je v večjih mestih živahno predvsem v okolici ribnikov, rek in jezer, hitro ohladitev pa ponujajo tudi številni vodnjaki, ki so obvezni dodatek vseh večjih parkov. Največje, najbolj veličastne in najbolj inovativne je mogoče občudovati v poletni carski rezidenci Peterhof v Finskem zalivu, kakih 30 kilometrov od severne ruske prestolnice Sankt Peterburg. Prestolnico vodnjakov oziroma ruski Versailles je leta 1710 dal zgraditi car Peter Veliki, ki je tam počival med svojimi pomorskimi pustolovščinami, med katerimi je rad odjadral predvsem v Evropo in tam iskal ideje za modernizacijo svoje države. S 170 vodnjaki, slapovi in vodnimi kanali je Peterhof postal dokaz njegove ljubezni do morja. »To je palača boga morja. Tukaj vodnjaki niso samo dodatki, ampak bistvo, simbolni izraz prevlade morja, meglica, ki se dviga iz valov, ko butajo ob obalo,« je o eni največjih ruskih arhitekturnih znamenitosti zapisal pisatelj in umetnostni zgodovinar Aleksander Benua.
V Sovjetski zvezi je bila Belorusija regionalni proizvodni center, v katerem so proizvajali tako rekoč vse, od računalnikov in hladilnikov pa do traktorjev, ki so še zdaj eden vodilnih beloruskih izvoznih produktov. Leta 2008 je tovarna traktorjev Minsk s 66.000 izdelanimi traktorji dosegla celo prvo mesto v njihovi proizvodnji na svetu. V njej in devetih podružnicah izdelujejo več kot 70 modelov, od mini traktorjev s komaj petimi konjskimi močmi do velikanskih zverin, ki jih imajo kar 450. V nekdanjih socialističnih satelitih v Aziji, Južni Ameriki in Afriki so beloruski traktorji zaradi svoje robustnosti in lahkega servisiranja še dandanes najbolj priljubljeni kmetijski stroji. Eden od vzrokov za to je seveda tudi dolga tradicija navzočnosti na tamkajšnjih trgih, kamor so svoje traktorje izvažali že v sovjetskih časih. Takrat se je tovarna imenovala po voditelju boljševistične revolucije Vladimirju Iliču Leninu, kar številni napačno mislijo še zdaj. Od odprtja tovarne 29. maja 1946 do leta 2003 so v njej izdelali 3.477.394 traktorjev, od katerih so jih kar 671.342 izvozili v 127 držav sveta. Zdaj so navzoči v 60 državah, njihov dolgoročni cilj pa je osvojiti ves svet.
»Nočem biti samo dober, ampak najboljši,« samozavestno pravi devetletni Erik Ablažejevič, učenec elitne hokejske šole Junost, kar pomeni mladost. V njej na profesionalno hokejsko kariero pripravljajo otroke, stare komaj šest let. Vse od takrat na ledu vztraja tudi naš sogovornik. Ko z glave sname zaščitno čelado in se na vsa usta nasmehne, je mogoče opaziti tudi prve posledice njegove triletne hokejske kariere – odkrušen sprednji zob. Zaradi drobne pomanjkljivosti je le še bolj prikupen, hkrati pa z njo dokazuje, da je med najbolj zagrizenimi učenci. »Zob je izgubil v pretepu,« nam pojasni njegov trener Denis Pavlenka in doda, da najboljši postanejo tisti, ki so pripravljeni na trdo delo in v sebi nimajo strahu.
V večjih evropskih mestih ljudi povečini greje zemeljski plin, ki tja priteka po ceveh, zakopanih globoko pod zemljo. To je najstarejše gorivo, ki so ga na Srednjem vzhodu poznali že tri tisoč let pred našim štetjem, v širšo uporabo pa je prišel v 19. stoletju. Podobno kot pri nafti in premogu gre za gorivo fosilnega izvora, ki je nastalo med več milijonov let trajajočim procesom razpadanja živali in rastlin. Evropska unija z ruskim plinom zadovoljuje 40 odstotkov svojih potreb, kar 80 odstotkov pa ga dobi po ukrajinskih plinovodih. Zaradi tradicionalnih rusko-ukrajinskih plinskih vojn, ki smo se jim letos za zdaj izognili, v strahu pred mrazom zato trepeta vsa Evropa.
Jantar je poldragi kamen, ki ima skoraj toliko poimenovanj kot barvnih odtenkov, med drugim je znan kot sončni kamen in zlato s severa. To je drevesna smola, ki se je na zraku strdila in sčasoma fosilizirala, nanjo pa so se nemalokrat prilepili mrčes ter druge živali in rastline. Komaj deset odstotkov jantarja vsebuje ostanke živali, še redkejši pa je tisti z dodatkom rastlin, ki ga je komaj 0,4 odstotka, zato je razumljivo, da so prav taki kamni najbolj cenjeni.
Vodka, balet Bolšoj teatra, vesoljsko plovilo Sojuz in, seveda, avtomatska puška kalašnikovka – vse to so nekdanje sovjetske blagovne znamke, ki so še zdaj izjemno priljubljene. Med najuspešnejšimi sovjetskimi in ruskimi izvoznimi izdelki je zagotovo brez konkurence več kot 60 let stara kalašnikovka, ki jo tudi danes uporablja 60 vojsk po vsem svetu. Čez rame nemarno visi šefom narkokartelov in mafijskih združb, vzpon pa je omogočila tudi marsikateremu odporniškemu ali terorističnemu gibanju. Njeno modificirano različico manjšega kalibra med posnetimi nagovori rad pestuje celo zloglasni Osama bin Laden.
