V večjih evropskih mestih ljudi povečini greje zemeljski plin, ki tja priteka po ceveh, zakopanih globoko pod zemljo. To je najstarejše gorivo, ki so ga na Srednjem vzhodu poznali že tri tisoč let pred našim štetjem, v širšo uporabo pa je prišel v 19. stoletju. Podobno kot pri nafti in premogu gre za gorivo fosilnega izvora, ki je nastalo med več milijonov let trajajočim procesom razpadanja živali in rastlin. Evropska unija z ruskim plinom zadovoljuje 40 odstotkov svojih potreb, kar 80 odstotkov pa ga dobi po ukrajinskih plinovodih. Zaradi tradicionalnih rusko-ukrajinskih plinskih vojn, ki smo se jim letos za zdaj izognili, v strahu pred mrazom zato trepeta vsa Evropa.
Od naše dopisnice
Da bi zagotovili čim varnejšo, transparentnejšo in zanesljivejšo oskrbo z modro energijo, je evropska komisija v Ukrajini sofinancirala odprtje metrološkega centra, ki skrbi, da meritve količine in kakovosti plina, namenjenega Evropi, potekajo v skladu z mednarodnimi standardi. V ukrajinsko mesto Bojarka, kakih 30 kilometrov od Kijeva, smo se podali v iskanju vzrokov za vsakoletne plinske spore. Nismo jih našli, izvedeli pa smo veliko zanimivega o vsestransko uporabnem in do okolja prijaznem gorivu, katerega poraba narašča najhitreje med vsemi energenti.
Šestkrat prha ali enkrat kopanje?
»Evropejcev ne zanima samo količina plina, temveč želijo kot porabniki vedeti predvsem, koliko energije odda, zato v našem centru preverjamo naprave, ki merijo količino in kakovost plina,« nas z osnovno dejavnostjo centra seznani glavni metrolog Rostislav Domnickij. Ker je metrologija zame španska vas, potrpežljivo razloži, da gre za vedo o meritvah, na kateri bo temeljil prihodnji razvoj. »Brez pravilnih meritev in razvoja merilnih metod ni niti razvoja znanosti,« doda v pojasnilo. Nato se poglobi v kubični meter, mersko enoto za količino plina. Z enim kubičnim metrom plina boste na mrzel zimski dan ogreli svoje stanovanje za eno uro, petdesetkrat si boste lahko umili roke, šestkrat posodo, trikrat se lahko oprhate ali enkrat okopate in si pripravite šest toplih obrokov.
Takšna je razlaga za popolne laike, za tiste malo bolje podkovane pa s precej kompleksnejšo razlago postreže direktor centra Vitalij Simjonovič: »Meter je lahko izmeriti, kilogram tudi, kubičnega metra plina pod pritiskom pa ne, saj je stisnjen. Realno ga je težko izmeriti, zato je treba ugotoviti njegovo temperaturo, pritisk in sestavo. Fizično kubični meter ne obstaja, temveč gre za empirični izračun. Enotni kubični meter za Evropo se je pravzaprav pojavil šele pred nekaj leti, sicer pa ga merijo že več sto let. Meritve je treba kar naprej preverjati, saj nastajajo napake. Najboljši merilci so ultrazvočni, imamo pa še turbinske, diafragme ter veliko drugih naprav, ki merijo temperaturo plina, pritisk in kakovost.« Samo v Ukrajini jih je več milijonov, v Bojarki pa zagotavljajo, da vse ustrezajo ISO-standardom.
Naš je najboljši
Poleg količine je treba nenehno meriti tudi kakovost plina, kar je še precej zapletenejši postopek. »Kakovost se meri s kromatografi, s katerimi ugotavljamo, koliko je v njem metana, propana, butana, vode, drugih primesi in umazanije. To merijo v raznih kotlih in gorilnikih, v katerih plin zažigajo,« me poučijo v centru, v katerem je vse polno ogromnih rumenih cevi, termometrov, jeklenk in zapletenih elektronskih naprav.
Pa je mogoče reči, da je ruski plin boljši od drugih? »Nizozemski in norveški sta maloenergijska oziroma nemastna plina, ki dajeta malo energije, ruski je precej boljši, najboljši pa je naš plin, ki ga pridobivamo v Poltavski regiji,« Domnickij postavi ukrajinski plin prav na vrh lestvice. Nadaljuje, da Ukrajina ni samo tranzitna država za ruski plin, temveč ima v Poltavski regiji in Karpatih tudi svoja nahajališča, v Črnem morju pa še veliko zalog. Pravzaprav so bile po njegovih besedah v času Sovjetske zveze vloge celo obrnjene in so ukrajinski plin pošiljali v Rusijo. »Plin smo črpali na zahodu Ukrajine in od tod je šel v Kijev in Moskvo. V ruskem glavnem mestu so ga včasih veliko uporabljali. Zdaj so v nekdanjih nahajališčih na zahodu države predvsem velika skladišče plina, ki ga kupimo v Rusiji in imamo za rezervo,« se Domnickij izkaže za pravega ukrajinskega domoljuba.
Izvem tudi, da plin iz srednje Azije, predvsem turkmenistanski, vsebuje precej več metana. A direktor Simjonovič se izogne jasnemu odgovoru na vprašanje, kateri plin je boljši: »Ne moremo reči, da je ta plin boljši kot sibirski, sploh pa ne teče naravnost iz Aškabada v Pariz, ampak gre v plinovodni sistem, kjer se premeša s plinom iz drugih nahajališč. Tega se ne dela namenoma, kot, denimo, v Evropi, kjer skrbijo, da je količina metana povsod enaka. Tako je plin lažje meriti in izdelovati merilne naprave. Natančno se ve, kakšna je toplotna sposobnost njihovega plina.«
Brez vonja oziroma politično korektno
Iz Rusije v Ukrajino prihaja 10 plinovodov, glavni tranzitni pa je speljan iz Belgorodske regije na zahodu Rusije. Poteka prav mimo Bojarke in gre naprej proti zahodu Ukrajine, v Slovaško, Poljsko ali Madžarsko. Merilne naprave so nameščene povsod, ob črpališčih, na transportnih postajah, ki so razvrščene na vsakih 100 kilometrov in plin pošiljajo naprej proti Evropi, pa tudi na izhodnih postajah. »V Bojarki nimamo nič opraviti s pridobivanjem, hranjenjem in pošiljanjem plina, pri nas samo nadziramo, ali se njegova količina in kakovost merita pravilno,« še enkrat pojasni Domnickij, da bi ga res pravilno razumeli.
V času gospodarske rasti je Ukrajina uvozila 70 milijard kubičnih metrov ruskega plina na leto, danes samo še 25 milijard, kar Domnickij utemelji z dejstvom, da zdaj načrpajo precej več svojega plina. Še 80–90 milijard ruskega plina po ukrajinskem sistemu plinovodov vsako leto pošiljajo v Evropo. »Merilne naprave so samo na ruskem ozemlju in potem na izhodu iz Ukrajine. Z Rusi imamo dogovor, da lahko občasno preverjamo meritve pri njih, med plinskimi spori pa so to dovoljenje dobili še evropski opazovalci. Vsi smo zainteresirani, tudi Rusija in Evropa, da bi bilo merjenje čim natančnejše, in to je naša glavna naloga,« ostane kar se da politično korekten. Podobno držo zavzame tudi njegov šef: »Politično je naš objekt zelo pomemben, saj bo zagotavljal, da bo ukrajinski plinski sistem transparentnejši. To je še posebno pomembno, ker cene plina naraščajo. Ukrajina trenutno plačuje najvišjo ceno plina v Evropi, to je kar 360 dolarjev za kubični meter, ampak s tem naj se ukvarjajo ministri, ne pa midva.« Naša sogovornika o političnih temah nista hotela razpravljati, zato lahko malce hudomušno sklenemo, da je bil ta del pogovora brez vonja, kakor plin v svoji primarni obliki. Da bi se izognili nesrečam, ga morajo za uporabo v gospodinjstvih odorirati in mu dodati poseben vonj, kakršen je moje nosnice dražil med sprehodom po zunanjem delu ukrajinskega metrološkega centra.