Moskva – Nekdanjega beloruskega predsedniškega kandidata Aleśa Mihaljeviča so skupaj s šestimi drugimi kandidati zaprli po množičnih opozicijskih protestih, ki so izbruhnili po spornih predsedniških volitvah pred dvema letoma, na katerih je zmaga že šestič pripadla avtokratu Aleksandru Lukašenku.
Po izpustitvi iz samice beloruske tajne službe KGB v Minsku se je Mihaljevič najprej umaknil na Češko, trenutno pa živi v Estoniji, od koder goreče zagovarja politiko sankcij proti Lukašenkovemu režimu.
Vaše pismo iz zapora z naslovom Koncentracijsko taborišče v središču Minska, v katerem ste opisovali mučenje v celicah beloruske tajne službe KGB, je postalo eden od razlogov za pozive h gospodarskim ukrepom proti beloruskemu režimu. Zakaj podpirate sankcije?
Evropska unija je s sankcijami zavzela moralno držo in je s konkretnimi ukrepi pokazala, da ne bo trpela kratenja človekovih pravic. Sankcije so eden od najbolj preprostih načinov, da pokažeš svoje nezadovoljstvo. Kot politiku se mi zdi zelo pomembno, da je Lukašenko zaradi kazenskih ukrepov postal zelo nervozen in se zateka k vse bolj neracionalnim ukrepom, kakršen je prepoved potovanja v tujino za beloruske oporečnike. Na prvi pogled vse skupaj deluje kontraproduktivno, sam pa menim, da nas to približuje neizogibni spremembi režima. Moje mnenje je, da Lukašenka ni mogoče demokratizirati. Evropska unija se je večkrat prepričala, da politika korenčka ne more biti uspešna, zato ji preostane samo še politika palice. Za Belorusijo je edini izhod odhod Lukašenka s funkcije.
Nasprotniki sankcij pravijo, da bo zaradi njih Belorusija postala samo še bolj odvisna od Rusije. Predsednik gibanja Za svobodo Aleksander Milinkevič je, denimo, dejal, da Belorusija zaradi sankcij brez padala pada v Rusijo.
Ko bomo dobili novega predsednika, bo omenjeni argument padel, saj bodo Belorusi izbrali voditelja, ki bo neodvisen od Rusije. Treba je enkrat za vselej zamenjati predsednika.
Kako nameravate to doseči?
To se bo zgodilo zaradi nasprotovanja Belorusov, saj Lukašenka trenutno podpira samo še četrtina državljanov. Prej ali slej bo prišlo tudi do zamenjave elite, ljudi iz varnostnih služb, vojske, policije, obmejnih enot, ki jim niso všeč razmere, v katerih se je znašla država.
Od zagovornikov sankcij je mogoče slišati še, da nekateri evropski diplomati ruski argument izrabljajo za varstvo svojih gospodarskih interesov. Pravijo, da Belorusija ne more biti bolj odvisna od Rusije, kakor je v tem trenutku.
Res si je težko predstavljati predsednika, ki bi bil bolj odvisen od Rusije, kakor je Lukašenko. Ne sodeluje z Zahodom in ga ne razume. On je kriv, da je Belorusija v celoti odvisna od Moskve. Večina Belorusov si želi živeti po evropskih standardih demokracije, človekovih pravic, in v Belorusiji je veliko ljudi, ki se imajo za del evropske družbe.
Drugi argument nasprotnikov sankcij je, da bodo prizadele običajne Beloruse. Vaš komentar?
Zadnji kazenski ukrepi so usmerjeni proti konkretnim ljudem in ne bodo prizadeli običajnih ljudi. Da ga ozdravimo zelo resne bolezni, moramo pacientu včasih povzročiti bolečino. Lukašenka obravnavam kot zelo resno bolezen, ki jo je treba pozdraviti. Brez žrtev ne bo šlo.
Slovenska in latvijska diplomacija sta dosegli, da na črnem seznamu ni nekaterih podjetij beloruskega oligarha Jurija Čiža, ki se je v drugem poskusu vendarle znašel na seznamu. Njihov argument je bil, da Čiž ne sodi med sponzorje beloruskega režima.
Vsi v Belorusiji dobro vedo, da gospod Čiž z Lukašenkom igra hokej, kar lahko počnejo samo pripadniki njegovega najožjega kroga. V Belorusiji hokej ni samo šport, zato pozdravljam četrtkovo resolucijo evropskega parlamenta, v katerem poziva Mednarodno hokejsko zvezo, naj Belorusiji odvzame svetovno prvenstvo leta 2014. Čiž brez dvoma podpira finančne interese režima, zato je soodgovoren za vse, kar se dogaja pri nas.
Kako komentirate pogajanja v Bruslju, kjer svojih poslovnih interesov nista ščitili samo Slovenija in Latvija, ampak so sankcijam nasprotovale tudi Litva in druge države.
Gre za nevaren precedens, ki je pokazal, da je v EU mogoče kupiti glas konkretne države. Lahko razumem, da je to počela Litva, ki je zaradi tranzita beloruskih kalijevih gnojil čez pristanišče Klaipeda gospodarsko zelo odvisna od sodelovanja z Belorusijo. Precej teže razumem Slovenijo, ki je zame postala zelo očiten dokaz, da lahko en sam podjetnik vpliva na politiko celotne države. Država mora seveda podpirati lastno gospodarstvo, žalostno pa je, kadar začne odkrito lobirati za konkreten posel konkretnega podjetnika.
Rekli ste tudi, da je beloruski orožarski baron Vladimir Peftijev tistemu, ki bi ga spravil s črnega seznama, obljubil milijon dolarjev nagrade. Mu bo uspelo?
Peftijev je še vedno na črni listi in mislim, da bo tako tudi ostalo. Res je, da je pred zadnjim zasedanjem zunanjih ministrov EU zanj lobiralo veliko evropskih diplomatov, vendar niso bili uspešni. To je tudi zasluga prizadevanja in pritiska beloruske opozicije. Še bolj pomembno je, da Peftijev vodi podjetje BelTechExporta, ki orožje prodaja tudi režimom, za katere velja prepoved. Na srečo je trgovina z orožjem posel, ki ga imajo v vseh državah za umazanega, zato z njo vsaj javno nihče noče imeti nič.
Tudi sami ste bili politični zapornik, a so vas izpustili. Kako vam je uspelo?
V priporu sem bil samo dva meseca. Samo pravim zato, ker so nekateri beloruski opozicijski politiki za rešetkami že vse od predsedniških volitev leta 2010. Izpustili so me šele, ko sem podpisal izjavo o tem, da bom v prihodnje sodeloval s tajno službo KGB. Ko sem prišel iz zapora, sem organiziral tiskovno konferenco, kjer sem odkrito spregovoril o fizičnem nasilju in izživljanju. Takrat sem se javno odpovedal sodelovanju z beloruskimi tajnimi službami.
Za zapahi je trenutno 16 političnih zapornikov. Kakšne so razmere v beloruskih zaporih?
Nad ljudmi se nenehno izživljajo, jih ponižujejo, izvajajo telesne preiskave, proti političnim zapornikom uprava ščuva druge zapornike, ne dovolijo jim stikov z odvetniki, ki največkrat ne vedo, kje je njihov varovanec. Tako hočejo preprečiti, da bi kdor koli izvedel, kaj se z njimi dogaja. V svojem pismu sem pisal o konkretni samici v Minsku, v zaporih pa je verjetno še huje. Sergej Kovalenko, ki je bil obsojen na dveletno zaporno kazen, ker je za novo leto izobesil belorusko opozicijsko zastavo, in gladovno stavka že od decembra lani, po trditvah njegove žene tehta le še 45 kilogramov in je pravzaprav na smrtni postelji, vendar se nihče ne zgane.
Kakšno pa je vaše mnenje o nedavno izvršeni smrtni kazni?
Tako kot večina Belorusov menim, da obsojencema za teroristični napad na podzemsko železnico v Minsku niso mogli dokazati krivde. Ubili so ju zato, da se znebijo dveh ljudi, ki bi lahko razkrila resnico o dejanskih napadalcih.
S čim se trenutno ukvarjate?
O razmerah v Belorusiji poročam vladam številnih držav, novinarjem, Združenim narodom in Rdečemu križu. Doseči hočem, da bi se začeli ukvarjati z grozljivimi razmerami, ki vladajo v beloruskih zaporih, in da bi poskrbeli za nadzor.
Ste zadovoljni z odzivom mednarodne skupnosti?
Seveda nisem zadovoljen. Moj glavni očitek je, da je Evropa za Beloruse še naprej zaprta. Še danes je zelo težko dobiti schengensko vizo, ki stane kar 60 evrov, kar ne koristi procesu demokratizacije.
Vsemu navkljub ste optimist, ki verjame, da so Lukašenku dnevi šteti.
Prepričan sem, da bo Lukašenko zelo kmalu preteklost. Važno je, da do takrat ustvarimo močno civilno družbo, ki bo zmogla nadzirati prihodnjo oblast.
Beloruska opozicija sicer še nikoli ni bila tako neenotna, kakor je zdaj.
Ne dvomim, da bo tudi glas opozicije kmalu postal zelo glasen, pa četudi bo v njem mogoče slišati različne tone.