New York, Moskva – Petinštiridesetletnega Rusa Viktorja Buta je v četrtek zvezno okrožno sodišče v New Yorku obsodilo na 25 let zapor. »Nisem kriv,« je po razglasitvi sodbe izjavil But, ki so ga pred štirimi leti ameriški agenti na Tajskem zvabili v past.
Dolgoletno kazen si je But prislužil, ker je sodeloval pri načrtovanih ubojih Američanov, ki bi jih po nakupu njegovega orožja izvedle kolumbijske revolucionarne oborožene sile Farc.
Skrivnostni mednarodni prekupčevalec z orožjem Viktor But oziroma Boris ali Viktor Bulakin oziroma Vadim Macovič Aminov, kakor se je lingvist, ki govori kar šest jezikov, še menda predstavljal, se je prvič znašel v središču pozornosti leta 2000, ko je poročilo Združenih narodov omenilo njegovo letalsko družbo kot glavnega prevoznika, ki je prek bolgarskega letališča Burgas dostavljalo orožje angolskemu gibanju Unita. Zdaj se But, ki je navdihnil tudi ustvarjalce filma Gospodar vojne, v dokumentih ZN pojavlja kot »poslovnež, preprodajalec in prevoznik orožja in rudnin, ki je podpiral režim nekdanjega liberijskega predsednika Charlesa Taylorja, da bi destabiliziral Sierro Leone in si zagotovil dostop do diamantov«.
Ameriško finančno ministrstvo je z Butom, ki se je leta 2002 zaradi sumov pranja denarja na zahtevo belgijskih oblasti znašel na mednarodni tiralici Interpola, leta 2004 prepovedalo vsakršno trgovanje zaradi »nepreverjenih sumov«, da je s prodajo orožja talibom zaslužil 50 milijonov dolarjev. A čeprav so o Butu napisali knjige, je preteklost nekdanjega prevajalca v sovjetski armadi še vedno skrivnost. Nekateri trdijo, da je leta 1991, ko se je lotil »prevozniškega« posla, zapustil vojsko s činom podpolkovnika, drugi viri pravijo, da je bil major vojaške obveščevalne službe, tretji ga razglašajo za častnika letalskih sil, za četrte pa je bil »zgolj« sodelavec tajne službe KGB.
Za Buta, ki ga je po tritedenskem procesu porota spoznala za krivega v začetku novembra lani, so tožilci zahtevali dosmrtno ječo, toda sodnica Shira Sheindlin mu je prisodila najnižjo kazen za tovrstne zločine. Zahtevo tožilstva je zavrnila z argumentom, da so ga agenti ameriške agencije za boj proti mamilom DEA, ki so se predstavljali kot člani Farca, zvabili past. »Brez tega ni razloga, da bi verjeli, da bi But te zločine kadar koli storil,« je povedala sodnica. Tudi obsojenec je odločno zanikal krivdo. »Nikoli nisem nameraval nikogar ubiti in nikoli nisem nikomur hotel prodati orožja,« je s prevajalsko pomočjo razložil sodišču. Ko je tožilec Brendan McGuire povedal, da je But nameraval domnevnim kolumbijskim upornikom prodati » cel arzenal« orožja, je obsojenec pokazal, da zna tudi uradni jezik sodišča. »To je laž!« je v angleščini prekinil tožilca. A ta je sodišče prepričeval, da se je But sam pokopal s svojimi izjavami. Ko so mu preoblečeni agenti med sklepanjem posla v Bangkoku povedali, da bodo z nakupljenim orožjem pobijali ameriške pilote, ki pomagajo kolumbijskim oblastem, je »trgovec s smrtjo« menda izjavil: »Imamo istega sovražnika.«
Butov odvetnik Albert Dayan, ki je še vedno prepričan, da so njegovo stranko obsodili »zaradi nezločinov, ki so si jih izmislili agenti ameriške vlade«, je napovedal pritožbo. Med lanskim procesom je trdil, da je But domnevnim kolumbijskim revolucionarjem hotel prodati le dve stari tovorni letali za pet milijonov dolarjev. »Viktor jih je z obljubami o orožju poskušal zgolj premamiti, da bi kupili njegova letala,« je Dayan neuspešno prepričeval poroto. Buta izrečena sodba ni zlomila. »Vse vas ljubim,« je povedal članom svoje družine in jim zapel refren še vedno priljubljene pesmi o junaštvu posadke križarke Varjag med rusko-japonsko vojno na začetku 20. stoletja: »Sovragu ne predaja se naš Varjag, njegove milosti noče nihče.«
Ogorčeni odziv Moskve
Čeprav je Viktor But dobil minimalno zaporno kazen, ki jo ameriško pravosodje predvideva za obtožene sodelovanja v teroristični zaroti, se je ruska oblast odzvala z ogorčenjem. »Najbolj cinični svetovni trgovec z orožjem«, kot so ga opisali svetovni mediji, da je z orožjem po ugodnih cenah pogosto oskrboval obe strani v konfliktu, pri tem pa užival podporo tako ruskih oblasti kot občasno ameriškega Pentagona. Grozila mu je dosmrtna ječa.
»Odgovarjal bom pred svojo domovino in Rusija bo odgovorila zame,« je But izrazil upanje na pomoč ruskih oblasti. Že čez nekaj ur so se v njegov bran postavili številni visoki ruski predstavniki, najbolj odločno ministrstvo za zunanje zadeve, kjer so zapisali, da bodo storili vse, da bi se čim prej vrnil v domovino. »Ta tema bo brez dvoma ena od prioritet ameriško-ruskih odnosov,« so sodni proces označili za politično motiviran. Najbolj so se spotaknili ob njegovo aretacijo na Tajskem, v kateri so sodelovali ameriški tajni agenti. »Na Tajskem so Buta dejansko ugrabili in ga izročili ZDA,« je bil oster predstavnik zunanjega ministrstva za človekove pravice Konstantin Dolgov.
Obregnili so se tudi ob pomanjkanje dokazov in »psihične in fizične pritiske« v zaporniški samici. »Še pred obsodbo so ga razglasili za trgovca s smrtjo,« so bili kritični na račun ameriških medijev.
Zgornji dom parlamenta se je zavzel za Butovo vrnitev v skladu z dogovorom o izmenjavi zapornikov, »kar bi bila najhitrejša rešitev konflikta« in po trditvah ruskega ministrstva za pravosodje mogoča, saj so tako Rusija kot ZDA podpisnice evropske konvencije o premeščanju obsojenih. Druga pravna možnost je razveljavitev Butove izročitve iz Tajske v Združene države. »Če bodo dokazali, da je bila izročitev nezakonita, imajo tajske oblasti pravico, da ga zahtevajo nazaj,« je eno od možnosti predstavil mednarodni odvetnik Douglas McNabb.
Obtoženčeva žena Ala But se je odzvala tudi na odločitev sodišča o zasegu 15 milijonov dolarjev vrednega Butovega premoženja. »Med procesom niso predstavili nobenega dokaza o šestih milijardah, ki da ležijo na računih. Zelo bi me presenetilo, če bodo našli denar. Ta denar si je tožilstvo izmislilo, da bi moj mož v javnosti obveljal za milijarderja.«