Mesta s precej romantičnim imenom Zvezdno mesto več desetletij ni bilo na nobenem zemljevidu, čeprav leži nedaleč od Moskve in se na zunaj v ničemer ne razlikuje od podobnih ruskih mest. Zato ker sodi med številna za javnost dolgo zaprta sovjetska mesta, v katerih so oblasti razvijale programe, s katerimi so med hladno vojno na vseh področjih poskušale prehiteti Zahod. V objemu gozda in skriti za visoko železno ogrado so sovjetski inženirji snovali sovjetski vesoljski program, tam pa je še zdaj Center za urjenje kozmonavtov Jurija Gagarina, zato je za obisk še vedno potrebno dovoljenje ruskih oblasti. Zanj za zajetno plačilo poskrbijo številne ruske turistične agencije, ki obljubljajo »nepozaben izlet v zibelko sovjetskega vesoljskega programa«. V Zvezdnem mestu, kjer še zdaj živijo ruski kozmonavti z družinami, je v tem trenutku težko videti kaj pretirano zvezdnega. Pročelja stavb žalostno propadajo, na zlata leta ruske kozmonavtike pa spominja le še spomenik Juriju Gagarinu, prvemu človeku, ki je poletel v vesolje, ter psički Lajki, njegovemu živalskemu ekvivalentu.
Od naše dopisnice
Zvezdno mesto je bilo skoraj štiri desetletja rezervirano samo za kozmonavte in člane njihovih družin, po razpadu Sovjetske zveze pa so vrata na široko odprli tudi tujcem. Da je to prava turistična zlata jama, se je mogoče prepričati že na vhodu, kjer obiskovalcem ponujajo spominke, na katerih seveda prevladujejo Gagarinovi portreti. Privoščijo si jih lahko vsi, le redki obiskovalci pa imajo to srečo oziroma imajo toliko pod palcem, da lahko postanejo vesoljski turisti. V centru se je za pot med zvezde urilo že šest vesoljskih turistov in ena turistka ter na stotine ruskih kozmonavtov in tujih astronavtov. Dva sta se v modelu vesoljske postaje Sojuz na velik podvig pripravljala tudi med našim obiskom. »Prosim, da se umirite in pospravite fotoaparate, saj nekateri tukaj delajo,« nas je kot nadobudne otroke v trgovini z igračami miril zgodovinar Boris Jesin Mihajlovič. Med ekskurzijo po ogromnih dvoranah nas je seznanjal z zgodovino sovjetskega vesoljskega programa. Pri njegovih pripovedih se je zdelo, kot da sta hladna vojna ter vesoljska tekma med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo še zdaj v polnem razmahu. »Oče našega vesoljskega programa Sergej Pavlovič Koroljev je leta 1962 začel načrtovati vesoljsko plovilo Sojuz, ki so ga dokončali leta 1967, že aprila istega leta pa smo na njem izvedli prvi polet. Verjetno ni vedel, da bodo njegov izum uporabljali še v 21. stoletju. Kje so ameriška vesoljska plovila iz tistega časa, kot denimo Mercury, Gemini, Apollo? Seveda ne letijo več in videti jih je mogoče samo še v muzeju. Naša še vedno delujejo,« je opozoril na trdoživost prvega sovjetskega raketoplana.
Za nekatere vesoljska tekma še kar traja
Zvezdno mesto je v 60. letih prejšnjega stoletja zraslo prav v želji, da bi v vesoljski tekmi prehiteli Američane. Precej dobro razpoloženi vodnik, ki je v zlatih letih ruske kozmonavtike na kozmodromu v Kazahstanu skrbel za izbiro glasbene spremljave na vesoljskih poletih, se o sovjetski vesoljski premoči razgovori tudi ob precej nenavadnem eksponatu – vesoljskem stranišču. »Mednarodna vesoljska postaja je mednarodni projekt, h kateremu je vsak nekaj prispeval. Ali mislite, da so Američani naredili svoje stranišče? Ne, kupili so naše in osebje mednarodne vesoljske postaje še zdaj lula in kaka v naše vesoljsko stranišče,« hudomušno pripoveduje.
S podobno poanto se bodisi začne bodisi konča prav vsaka njegova pripoved. Tudi predstavitev izdelkov, s katerimi se v vesolju prehranjujejo kozmonavti in se v konzervirani ali sublimirani obliki shranjujejo v tubah in konzervah. Tube, konzerve in kruh pred uporabo segrejejo, sublimirano hrano pa namočijo v toplo vodo, ki jo potem uporabijo tudi za pripravo toplega napitka. Dnevni obrok kozmonavta vsebuje natanko 3000 kilokalorij. »Na voljo imajo tudi koščke kruha. Če bi uporabljali cel hlebec, bi se drobtinice razletele po vesoljski postaji in ponoči bi lahko zašle v dihalne poti kozmonavtov, kar bi bilo med spanjem zelo neprijetno. Enkrat so na postajo Mir dostavili tudi celo lubenico,« nam v dokaz pomoli fotografijo, na kateri kozmonavt Aleksander Pavlovič Aleksandrov v rokah stiska zreli sadež.
»In koliko je to stalo sovjetski proračun?« ga izzove ruski kolega. »Kakšno neprimerno vprašanje. Pomembno je, da smo naše raketoplane modelov Sojuz in Propon izdelali za pol manj denarja, kot so stali ameriški shuttli, in da smo za dostavo kilograma tovora na orbito porabili pol manj denarja od njih,« še enkrat izkoristi priložnost za dokaz, da je Sovjetska zveza za manj denarja počela boljše stvari.
V Centru za urjenje kozmonavtov si je mogoče ogledati modele vseh pomembnejših vesoljskih plovil, izdelanih v nekdanji Sovjetski zvezi, med njimi sojuza in burana, v glavni dvorani so razstavljeni vesoljski postaji Mir in MVS v naravni velikosti ter plavalni bazen, ki sprejme 5000 kubičnih metrov vode in ima premer 23 metrov ter globino 12 metrov, namenjen pa je simuliranju breztežnosti in se uporablja za trening vesoljskih sprehodov. Predvsem moški del občinstva so navdušila še posebna letala, ki breztežnost simulirajo z neprestanim dviganjem in spuščanjem, poljudno imenovana tudi »kometi za bruhanje«, ter dve centrifugi, namenjeni privajanju kozmonavtov na velike sile težnosti, ki nastanejo pri vzletu in pospeševanju rakete. Za tiste, ki jih bolj pritegnejo zvezde, je boljša novica planetarij, ki je bil izdelan v nekdanji Vzhodni Nemčiji in lahko sočasno projicira tudi do 9000 različnih nebesnih teles.
Zlata leta
V 70. letih prejšnjega stoletja je Zvezdno mesto dobilo novo, nič manj zahtevno nalogo. Sovjetska zveza je z vesoljskim programom poskušala ohraniti sovjetski imperij, v katerem so se pokazale nevarne razpoke. Sanje o skupnem življenju Sovjetske zveze, Nemške demokratične republike, Poljske, Madžarske in Češkoslovaške so poskušali pri življenju obdržati s tako imenovanimi poleti Interkozmos. Nanj so prvega povabili češkega astronavta Vladimirja Remeka. »Prepričan sem, da je bil izbran, ker smo hoteli po krvavo zatrti praški pomladi zgraditi nov most s Češkoslovaško,« je odkritosrčen Georgij Grecko, eden prvih sovjetskih kozmonavtov, ki je imel to čast, da se je uril celo z Gagarinom. »Mislili smo samo na to, da moramo v vsem premagati Američane. Samo to je pomenilo biti dober komunist,« se spominja hladnovojne obsesije.
Komunistične ideale je ne glede na to vzel vrag, po razpadu Sovjetske zveze pa se je Zvezdno mesto znašlo v resnih finančnih škripcih. Kozmonavt Sergej Krikaljov, ki je v vesolju preživel kar 803 dni, je med razpadanjem države za več mesecev obtičal na mednarodni vesoljski postaji Mir, ki je leta 2000 končala v Pacifiku, saj nihče ni hotel prevzeti odgovornosti za njeno vrnitev. »To je bila čudna izkušnja. V vesolje sem poletel še kot državljan Sovjetske zveze, vrnil pa sem se v novo državo, ki se je imenovala Rusija,« je v lanskem intervjuju za Sobotno prilogo povedal kozmonavt, ki se ga je zaradi te izkušnje prijel vzdevek Zadnji državljan Sovjetske zveze. Zdaj vodi Center za urjenje kozmonavtov Jurija Gagarina, ki se poleg sredstev iz ruskega proračuna pri življenju ohranja predvsem z denarjem, pridobljenim z vesoljskim turizmom. »Ni pomemben samo denar; vesoljski turizem tudi veča navdušenje za vesoljski program,« je s sodelovanjem zadovoljen Aleksej Krasnov, ki pri Ruski vesoljski agenciji vodi misije s človeško posadko.
Besedilo in fotografije
Polona Frelih