Moskva – Na nedeljskih parlamentarnih volitvah v Uzbekistanu so slavile stranke, lojalne »večnemu« predsedniku Islamu Karimovu. Drugače ni moglo biti, saj je delovanje opozicijskih strank v tej obubožani srednjeazijski državi s skoraj 28 milijonov prebivalcev tako ali tako prepovedano. V kar 40 od skupaj 135 volilnih okrajev bo potreben drugi krog volitev, saj noben kandidat ni zbral absolutne večine glasov. Visoka, kot je mogoče le v avtoritarnih državah, je bila tudi volilna udeležba, ki je bila skoraj 89-odstotna.
Od naše dopisnice
Zahod se zaradi pomanjkanja demokracije in kratenja človekovih pravic v Uzbekistanu že dolgo ne vznemirja več in Evropska unija je oktobra dokončno ukinila prepoved na prodajo orožja. Uradno so sankcije umaknili »ker je v Uzbekistanu prišlo do velikega napredka na področju človekovih pravic«, neuradno pa so jim skozi prste pogledali, ker Uzbekistan gosti vojaško oporišče za zavezniške operacije v Afganistanu in ker ima bogata nahajališča zemeljskega plina.
»Volitve niso bile ne svobodne ne poštene,« so se kot eni redkih odzvali pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse), ki je v Uzbekistan poslala precej okrnjeno opazovalno misijo. »Uzbekistansko politično prizorišče ne ponuja prave izbire med različnimi političnimi alternativami,« so zapisali pri Ovseju, ki mu upada ugled, še huje pa bo, ko bo predsedovanje 1. januarja prevzel Kazahstan, še ena srednjeazijska država s precej omadeževano demokratično prakso.
Brez svobodnih medijev
V Uzbekistanu je stanje še desetkrat hujše, saj je po poročanju organizacij za človekove pravice v zaporih kar 6 tisoč političnih in verskih oporečnikov, svobodni mediji pa ne obstajajo. Najhujši madež ostaja pokol v Andižanu leta 2005, v katerem je po uradnih podatkih umrlo 169 ljudi, po podatkih aktivistov za človekove pravice pa kar tisoč. Karimov je prepovedal mednarodno preiskavo, na kar se je Evropska unija odzvala s sprejetjem embarga na prodajo orožja ter prepovedjo potovanja za visoke predstavnike uzbekistanskega režima.
Za ukinitev sankcij se je zavzemala predvsem Nemčija, ki jo je k temu vodila skrb za energetsko varnost Evrope ter dejstvo, da je v Uzbekistanu vojaško oporišče Termez, iz katerega Nato preskrbuje svoje vojake v Afganistanu. Predvsem zato so ob volitvah previdno molčale tudi Združene države Amerike.
Rusija želi vojaško oporišče postaviti v kirgiškem mestu Osh, ki leži na meji z Uzbekistanom, zato so se močno ohladili uzbekistansko-ruski odnosi. K temu je dodatno prispevalo odprtje plinovoda iz Turkmenistana, preko Uzbekistana in Kazahstana do Kitajske, kar se je zgodilo 16. decembra in s čimer so se države Srednje Azije še nekoliko bolj otresle odvisnosti od Rusije. Zaradi povezave do energetsko lačne Kitajske utegne ruskemu plinskemu monopolistu Gazpromu na voljo ostati precej manj srednjeazijskega plina, zato je njegovo vodstvo pohitelo. V ponedeljek so v Taškentu z Uztranzgazom podpisali sporazum o nakupu dodatnih količinah plina v letu 2010. »Strani sta se strinjali, da bodo ceno za uzbekistanski plin oblikovali na podlagi tistih, ki veljajo na evropskem plinskem tržišču,« so sporočili iz Gazproma.