V Moskvi je bil eden najhladnejših dni prejšnjega leta. Mraz je lezel v kosti, vendar so ljudje zaradi bližajočih se novoletnih praznikov vseeno mrzlično nakupovali. Na Tverski ulici, ki je glavna nakupovalna meka, je vladala nepopisna gneča, bližnja Puškinska ploščad pa je žalostno samevala. Na shodu za novinarsko svobodo se je zbrala komajda omembe vredna četica ljudi.
Svoboden sem kot ptica v nebesih. Svoboden sem, pozabil sem, kaj pomeni strah,« je iz zvočnikov odmevala pesem ene najbolj znanih ruskih rokovskih skupin Leningrad, ki je že dolgo nekakšna opozicijska himna. »Sami čudaki,« je pripomnil novinarski kolega in nadaljeval, da »se s tako opozicijo ruske oblasti res nimajo česa bati«. Zato, predvsem pa zaradi majhnega števila ljudi je vse skupaj delovalo skorajda tragično. Najuglednejši predstavniki neodvisnega ruskega tiska, ki so se zvrstili za govorniškim odrom, so ne glede na to vztrajali do konca. Shod se je končal, ko so proti nebu poleteli beli baloni z napisom Vrnite nam Morar, moldavsko novinarko, zaposleno pri ruskem neodvisnem časopisu The New Times, ki ji ruske oblasti že več kot leto dni ne dovolijo vstopa v državo. Eden od balonov se je ujel v bližnjo novoletno jelko in je kot nebodigatreba še nekaj dni štrlel iz novoletnih okraskov. Kot da bi mimoidoče hotel opozoriti, da je red samo navidezen.
Natalija Morar je ena tistih raziskovalnih novinark, ki se kljub mladosti lotevajo najzahtevnejših tem. Takšnih, zaradi katerih novinarji čedalje pogosteje plačujejo tudi z življenjem. Pred objavo zgodbe o predvolilni korupciji v Rusiji jo je uredništvo The New Timesa v strahu za njeno varnost poslalo v tujino. Po besedah urednice je to ustaljena praksa, saj je največ novinarjev ubitih prav v dneh pred objavo. Ko se je prah polegel in se je Natalija Morar hotela vrniti v Rusijo, kjer ima družino, so ji ruske oblasti to preprečile. Sporočile so, da pomeni grožnjo za nacionalno varnost in nemara jo je prav to obvarovalo pred smrtjo.
Anastazija Baburova, komaj 25-letna novinarka Nove Gazete, ni imela te sreče. S strelom v glavo so jo neznanci pokončali skupaj z znanim odvetnikom in borcem za človekove pravice, 35-letnim Stanislavom Markelovom. Novinarka, ki je raziskovala dejavnost ruskih neonacističnih skupin, je že četrta ubita sodelavka Nove Gazete. Leta 2000 so neznanci do smrti pretepli novinarja Igorja Domnikova, ki se je prav tako ukvarjal s korupcijo, tri leta zatem je zaradi domnevne zastrupitve umrl urednik Jurij Ščekočikin, daleč najbolj znana pa je leta 2006 ubita Ana Politkovska, ki je raziskovala zločine ruske in čečenske vojske v Čečeniji.
V konferenčni dvorani časopisa visijo portreti vseh štirih, delovni kotiček Ane Politkovske pa je ostal nedotaknjen, kakor da bi še zdaj čakali na njeno vrnitev. Na njen naslov še zdaj prihajajo tudi prošnje ljudi za pomoč. »Vsi skupaj smo se odločili, da bomo nadaljevali njeno delo,« je odločena Darja Pilnova, Anina prijateljica in soproga novinarja Dmitrija Škriljova, ki sedi za Anino mizo in nadaljuje njeno delo. »Roža ob oknu je Anina. Po njeni smrti je začela veneti, zdaj pa se vrača k življenju,« veje optimizem iz besed Darje Pilnove.
Glavni urednik Dmitrij Muratov priznava, da je že večkrat razmišljal, da bi vrgel puško v koruzo. »Ni ga članka, zaradi katerega bi bilo vredno tvegati življenje ali zdravje naše novinarke ali novinarja,« še zdaj bojuje notranje bitke. Pred kratkim je o tem spregovoril celo z ruskim predsednikom Dmitrijem Medvedjevom; ta ga je po zadnjem tragičnem dogodku povabil v Kremelj in pri zaposlenih s tem zbudil nemalo presenečenja, pa tudi veselja. Pri pogovorih je sodeloval tudi solastnik časopisa, zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. »Zdi se mi, da je Medvedjeva iskreno prizadelo dejstvo, da sta bila Nastja in Stas tako mlada,« je Muratov v svoji kolumni srečanje opisal kot toplo, a dodal, da bi bilo vse skupaj še lepše, če bi oblasti zaskrbljenost izrazile, še preden je prišlo do nove tragedije. Na debelo uro dolgem sestanku je Medvedjevu podaril knjigo Politkovske, dokumente, povezane z umori, in raziskovalno gradivo o delovanju ruskih neonacističnih skupin, s čimer se je pred svojo smrtjo ukvarjala Anastazija Baburova. Na srečanju je Medvedjev vztrajal, da zaprtje časopisa ne pride v poštev, kar je zaposlenim pri Novi Gazeti vlilo precej upanja. Ne pa tudi občutka varnosti, zaradi česar trenutno razmišljajo predvsem o samozaščiti.
Za enega zanimivejših, predvsem pa kontroverznih predlogov je poskrbel delničar časopisa ter milijonar in nekdanji poslanec v dumi Aleksander Lebedov, ki meni, da bi se morali novinarji oborožiti. V novinarski srenji so se odzvali z mešanimi občutki. »Odločno sem proti, saj temu nasprotujejo vsi novinarski kodeksi,« je komentiral namestnik odgovornega urednika Nove Gazete Vitalij Jaroševskij. Nadežda Prusenkova, ki je tam zadolžena za stike z javnostmi, se z njim ne strinja: »Statistike kažejo, da je pet do sedem odstotkov napadenih preživelo prav zato, ker so nosili orožje. Med njimi je celo naš dopisnik iz Sočija, ki se je pred napadom plačanega morilca obvaroval tako, da mu je pokazal pištolo.«
Bo torej v prihodnosti glavni pripomoček ruskih novinarjev poleg svinčnikov in beležnic postala še pištola? Verjetno ne, in prav je tako. Dolgoročno bi namreč to kaj lahko pripeljalo do vsesplošnega oboroževanja, ki je v ZDA vzrok za čedalje hujše tragedije. V Rusiji namreč niso ogroženi samo novinarji, temveč tudi borci za človekove pravice, politični oporečniki, zaradi finančne krize, ki je pripeljala do razmaha kriminala, pa čedalje bolj tudi navadni državljani.