Po dvodnevnem obisku številne ruske vladne delegacije s premierom Mihailom Fradkovom na čelu v Tokiu spijo bolj mirno. Energije lačna azijska država je namreč od Moskve dobila zagotovilo o nemoteni preskrbi z zemeljskim plinom in nešteto ponudb za sodelovanje pri ruskih energetskih projektih na Daljnem vzhodu. Japonska in Rusija bosta že v kratkem začeli tudi pogovore o sklenitvi sporazuma o sodelovanju na področju jedrske energije, s katero Japonska zadovolji kar 30 odstotkov potreb po energiji. Tokio in Moskva sta naredila korak naprej celo glede Kurilskih otokov, občutljive teme, ki se ji na dvostranskih pogovorih ponavadi raje izognejo, jo pa vsaka stran po potrebi potegne iz pozabe.
Pravzaprav je bila ruska vladna delegacija na Japonskem tako velikodušna, da gostitelji še vedno niso zaprli ust. S ponudbami je japonska podjetja malone zasul ruski minister za energetiko Viktor Kristenko. Povabil jih je k sodelovanju pri gradnji rafinerij na ruskem Daljnem vzhodu, pri gradnji predora, ki bi otok Sahalin povezal s celino, na mizo pa je dal tudi ponudbo za postavitev skupnega japonsko-ruskega podjetja za bogatenje urana, ki bi stalo na ruskih tleh. Japonska javnost namreč odločno nasprotuje postavitvi kompleksov za proizvodnjo jedrskega goriva, ki ga japonske jedrske elektrarne zdaj uvažajo iz Francije in Britanije.
Tej ruski velikodušnosti navkljub je uradni Tokio iskreno navdušenje pokazal šele, ko je od ruskih sogovornikov dobil zagotovilo o nadaljnji dobavi zemeljskega plina. Evropi dobro znani strah pred nezanesljivim ruskim dobaviteljem je namreč decembra lani zajel tudi Japonsko. Takrat je ruski energetski monopolist Gazprom prevzel vodenje trenutno največjega svetovnega projekta za pridobivanje nafte in zemeljskega plina: Sahalin 2. Prav Japonska, ki je glede nafte in zemeljskega plina skoraj povsem odvisna od uvoza, je namreč pred ruskim prevzemom veljala za glavno uvoznico »sahalinskega« plina.
Obisk je bil prelomen tudi glede Kurilskih otokov, japonsko-ruskega ozemeljskega spora, zaradi katerega sta državi formalno še vedno v vojni. Zdaj sta se Tokio in Moskva dogovorila vsaj o tem, da bosta na otočju skupaj spremljala in po potrebi opozarjala na morebitne uničujoče naravne procese, kakršni so potresi in cunamiji.
Japonski premier Šinzo Abe je sicer v zadnjih mesecih spor glede Kurilov celo zaostril. V okviru novega japonskega nacionalizma je začel kampanjo za vrnitev »Severnih ozemelj«, kakor na Japonskem rečejo štirim otokom, ki jih je med drugo svetovno vojno zasedla sovjetske vojska. Bržkone zaradi diplomatskega bontona in gospodarskih interesov teh zahtev v neposrednem pogovoru ruski delegaciji ni omenjal, so pa to namesto njega storili protestniki. Trezno glavo je ohranil tudi ruski premier Mihail Fradkov, ko je pojasnjeval, da to vprašanje ne sme postati nepremostljiva ovira in da so za rešitev potrebni čas in skupna prizadevanja.
Interes za ohranitev meglenega, skalnatega in potresno aktivnega otočja Rusija tudi sicer kaže precej bolj »subtilno« kakor Japonska – z različnimi razvojnimi programi, namenjenimi temu območju. Eden takšnih je avgusta lani sprejet okvirni program gospodarskega in socialnega razvoja Kurilskih otokov, vreden skoraj 700 milijonov dolarjev. Večino tega denarja namerava ruska vlada porabiti za odpiranje novih delovnih mest v ribiški industriji. Na prvi pogled nič kaj prijazno otočje je namreč izjemno bogato z ribami, zato ruska stran že dolgo razmišlja celo o tem, da bi tam razglasila posebno ekonomsko cono.
Moskva svojo odločnost do ohranitve Kurilov navsezadnje kaže tudi z načrti za njihovo naseljevanje. Zdaj tam živi 20.000 Rusov, že v kratkem pa naj bi se jim jih pridružilo še 10.000. Vprašanje je le, kje najti tiste, ki bi si bili pripravljeni novi dom ustvariti na območju, kjer kar pol prebivalcev živi pod pragom revščine.