Šibkejši člen vladajočega ruskega tandema
Ali sami sprejemate svoje odločitve ali se pred tem posvetujete s Putinom? Tako se glasi vprašanje, ki tretjega ruskega predsednik Dmitrija Anatolijeviča Medvedjeva spremlja že od začetka njegovega predsedniškega mandata. V zadnjih mesecih so ga ob vsaki priložnosti zasliševali, kdo od njiju se bo na volitvah marca prihodnje leto potegoval za nov predsedniški mandat. Preteklo soboto, natanko deset dni po 46. rojstnem dnevu, je na kongresu vladajoče stranke Enotna Rusija za bodočega predsednika predlagal svojega predhodnika in aktualnega premiera Vladimirja Putina. Priljubljeni politik na vrhuncu moči, ki je 7. maja 2008 prisegel kot najmlajši voditelj Rusije po zadnjem ruskem carju Nikolaju II., se je prostovoljno odpovedal drugemu predsedniškemu mandatu, kar je precedens v več kot tisočletni zgodovini ruske države. To je tudi najboljši dokaz, da v Kremlju trenutno sedi »Potemkinov predsednik«, kot so ga po sobotnem ponižanju poimenovali pri Der Spieglu.
»Prepričan sem, da bo dober predsednik in učinkovit upravljavec. Poleg vsega drugega obstaja še osebna kemija: Zaupam mu, preprosto zaupam mu!« se je glasil Putinov blagoslov, s katerim mu je odprl vrata v Kremelj. »Skupaj bomo zmagali!« sta družno vabila na predvolilnih plakatih. Kar tri četrtine tistih, ki so na predsedniških volitvah marca 2008 glasovali za Medvedjeva, je bilo Putinovih volivcev. Na predsedniški položaj je bil izvoljen z nekaj več kot 70-odstotno podporo. Če bi se na volitvah pomerila skupaj s Putinom, bi ta znašala skromnih 9 odstotkov.
S 162 centimetri najmanjši državnik poleg severnokorejskega voditelja Kim Džong Ila je po prevzemu predsedniških pooblastil za premiera imenoval Putina. V Rusiji je zavladala »tandemokracija«, v kateri je Medvedjev brez dvoma šibkejši člen. Vladajoči tandem ima dolgo zgodovino, ki sega v Sankt Peterburg, kjer sta prvič sodelovala v kabinetu nekdanjega župana Anatolija Sobčaka. Od takrat sta nerazdružljiva. Ko je Putin postal premier, je Medvedjeva imenoval za vodjo vladne administracije, ko je postal predsednik, ga je izbral za namestnika šefa kremeljske administracije, ki je na položaju šefa kmalu nasledil »Jelcinovega človeka« Aleksandra Vološina. Leta 2005 je bil imenovan za prvega namestnika premiera in bil pristojen za projekte nacionalnega pomena. V tem času so ga že začeli omenjati kot morebitnega predsedniškega kandidata. Zdaj ga spet čaka selitev iz Kremlja na sedež vlade, kjer naj bi po predsedniških volitvah prihodnje leto prevzel dolžnosti premiera.
»Verjamem, da bo moj najpomembnejši cilj varovati civilne in gospodarske svoboščine. Moramo se boriti za dejansko spoštovanje zakona in premagati pravni nihilizem, ki resno ogroža moderni razvoj,« je ob prisegi izpostavil glavni cilj svojega predsedovanja. Poleg modernizacije družbe in gospodarstva je napovedal oster boj proti korupciji, a dosegel ni tako rekoč nič. Precej bolje se je znašel na mednarodnem parketu, na katerem je s svojimi liberalnimi pogledi osvojil srca zahodnih voditeljev. Z ameriškim predsednikom Barackom Obamo je sklenil sporazum o omejevanju jedrske oborožitve, ki je nadomestil zgodovinski sporazum Start I., slovenskega predsednika Danila Türka, s katerim sta se spoznala na nogometnem stadionu v Mariboru in govorila »podoben pravniški jezik«, je navdušil s predlogom o skupnem varnostnem območju od Vancouvra do Vladivostoka.
Največji preizkušnji njegovega mandata sta bili vojna v gruzinski separatistični pokrajini Južni Osetiji in globalna gospodarska kriza leta 2008, ki sta ga doleteli že na začetku mandata. Ni izključeno, da se tudi zaradi zunanjih dejavnikov nikoli ni zares izkopal iz Putinove sence. Zaradi vse glasnejših govoric, da spor med njima postaja čedalje ostrejši, sta se v zadnjem času ukvarjala predvsem z ustvarjanjem podobe o harmoničnih odnosih, kar sta poskušala storiti zlasti s skupnimi ribiškimi in smučarskimi izleti. Da je slika vse prej kot idilična, naj bi ameriški diplomati v domovino sporočali tudi z depešami, po katerih naj bi soproga Medvedjeva Svetlana »ustvarjala napetost med obema taboroma in je predmet živahnega opravljanja«, spisala pa naj bi tudi seznam ljudi, ki bodo »trpeli« zaradi svoje nelojalnosti.
»Strikten, vendar ne oster,« so ga opisali študentje sanktpeterburške državne univerze, kjer je do leta 1999 predaval rimsko in civilno pravo. Zdaj se je že precej naostril, kar je prišlo do izraza zlasti ob nedavnem javnem sporu z nekdanjim finančnim ministrom Aleksejem Kudrinom, ki je moral po prepiru tudi odstopiti. Medvedjev je v besednem dvoboju skorajda dosegel Putina, ki v nasprotju z njim ne izhaja iz sanktpeterburške profesorske družine, kar izdaja tudi njegov grob besednjak. ¾