Se spomnite šale, v kateri Sovjeti prvi pristanejo na Mesecu, ga simbolično prebarvajo rdeče, ko pa se naslednje jutro zbudijo, osuplo ugotovijo, da so Američani z belo barvo dodali logotip njihove najbolj znane osvežilne pijače? No, na Luni so Sovjete vendarle prehiteli Američani. Na Severnem tečaju se je izteklo drugače in ruski podmornici sta pod arktičnim krogom v četrtek zavojevalsko zapičili rusko zastavico. »To je naše,« je sporočilo razumel svet....
Se spomnite šale, v kateri Sovjeti prvi pristanejo na Mesecu, ga simbolično prebarvajo rdeče, ko pa se naslednje jutro zbudijo, osuplo ugotovijo, da so Američani z belo barvo dodali logotip njihove najbolj znane osvežilne pijače? No, na Luni so Sovjete vendarle prehiteli Američani. Na Severnem tečaju se je izteklo drugače in ruski podmornici sta pod arktičnim krogom v četrtek zavojevalsko zapičili rusko zastavico. »To je naše,« je sporočilo razumel svet.
Na dogodek lahko gledamo z zaskrbljenostjo iz več vidikov. Prvič, ker je tako ozemeljsko širjenje v 21. stoletju nekoliko neobičajno in kaže na določeno aroganco, in drugič, ker skoraj ni dvoma, da se je Rusija za svojo domnevno geografsko ekspanzijo odločila iz strateških razlogov. Pod večnim ledom in snegom naj bi se namreč skrivala kar četrtina vseh svetovnih energetskih zalog, oziroma kar 10.000 ton nafte in zemeljskega plina.
Arktika je doslej veljala za tabulo raso, kjer razen znanstvenih projektov ni bilo drugih dejavnosti. Zlasti ne izkoriščanja naravnih virov. Ruski predsednik Vladimir Putin pa je človek, ki razmišlja premočrtno. Državo, ki je včasih slovela po vrhunskih znanstvenikih in umetnikih, je v kratkem času vrnil na vrh po drugi poti. Zdaj, ko lahko domače interese zagovarja z ultimati, celo z izsiljevanjem, je sklenil kovati železo, dokler je vroče. In fosilna goriva veljajo za železo, ki postaja vedno bolj vroče.
Nič čudnega torej, da ruske oblasti svoja naravna bogastva varujejo kakor punčico svojega očesa. Ruski plinski monopolist Gazprom ter državna naftna družba Transneft naj bi že v kratkem oblikovala svojo »vojsko«, ki bo v prihodnje varovala rusko plinsko in naftno infrastrukturo. »Nekaj terorističnih napadov in morebitna ekološka katastrofa bi bilo dovolj, da bi Rusijo razglasili za nezanesljivega partnerja in dobavitelja energentov,« je nujnost posebnega varovanja upravičeval soavtor zakona Aleksander Gurov.
V prvi vrsti se je Rusija pod Putinom lotila nacionalizacije naftnega posla in velikih investicij. Vse sile so usmerjene v iskanje in opremljanje novih nahajališč in nacionalizacijo še preostalih nedržavnih naftnih podjetij, kakršno je Rosneft, ki pravkar bije sodno bitko, podobno tisti iz Jukosa. Najpomembnejša naloga je gotovo gradnja plinovodov. Z njimi si Kremelj namreč ustvarja mrežo odvisnikov, katerim pozneje s pripiranjem ali odpiranjem pipe narekuje svoje interese. Kot kažejo izkušnje z Belorusijo, Ukrajino in Gruzijo – nadvse uspešno.
In tako počasi pridemo do Evrope – neskončno odvisne od uvoza energentov. Severnomorska nahajališča nafte in plina so že davno doživela vrhunec izkoriščanja, in tako Evropa trenutno iz Rusije uvozi kar 40 odstotkov porabljenega zemeljskega plina. Namesto pospešenega iskanja novih virov in enotnosti do Kremlja si posamezne članice Evropske unije dolgoročno dobavo energentov zagotavljajo s pogodbami z Rusijo, ki jih poskušajo zacementirati in poceniti še z gradnjo plinovodov. Nemčija, denimo, s plinovodom Nord Stream, Italija pa s South Stream.
Tudi zadnje upanje na razpršitev dobaviteljev plina – gradnja evropskega plinovoda Nabucco – ki bi del uvoza vendarle preusmeril na Kaspijske države, je zelo vprašljivo. Načrte je namreč spretno prehitel prav Vladimir Putin. Maja letos je s Turkmenijo in Kazahstanom sprejel dogovor o gradnji plinovoda od Kazahstana čez Turkmenijo in Rusijo do Evrope. Če bo dogovor uresničen, za Nabucco ne bo ostalo skoraj nič plina. Tako bo ugasnila še ena možnost, nad katero Kremelj ne bi držal roke. Poleg manjših dobav iz Alžirije in od drugod je Bruselj v začetku prejšnjega meseca razkril še načrte s transsaharskim plinovodom, ki bi plin v Unijo pripeljal iz Nigerije, toda tamkajšnje zaloge ocenjujejo na samo pet trilijonov kubičnih metrov, kar je nekako toliko, kolikor ga Evropa porabi v desetih letih.
Kaj bi torej ukrenili, če bi se EU kdaj zamerila Rusiji in bi morali nenadoma za plin plačevati dvakratno ceno, kakor se je to zgodilo Belorusiji? Tega še nihče ne ve.