Pred dnevi je na obisk v Moskvo prišla znanka in s seboj v dar prinesla čokolado Milka. Slovencem dobro znana rjava tablica, zavita v ovojni papir vijoličaste barve, se s slastnimi pregrehami vseh vrst in oblik, ki v ruski prestolnici iz vitrin vabijo v lične čokoladnice, ni mogla meriti. Pes v naravni velikosti, šah, knjiga, dvometrska Miloška Venera …, vse to iz prave temne in bele čokolade. Rusi so več kot slaščičarski mojstri, so čokoladni umetniki!
Prava paša za oči so tudi šelesteče zlate in srebrne embalaže, žametne šatulje in umetelne košarice, v katerih se skrivajo čokoladni zakladi. Pestri izbiri navkljub številni Rusi prisegajo na preprosto rjavo tablico, zavito v papir umazano rumene barve in s sliko dekletca z ruto na glavi – čokolado Aljonka. Ta ostaja najbolje prodajani izdelek najbolj znane ruske tovarne čokolade Rdeči oktober, ki jo je na trg dala leta 1966. Aljonko še dandanes izdelujejo po istem postopku, zavita je v enak »socialistični« ovitek, podoba zelenookega dekliča pa še kar krasi tudi opečnato pročelje slavnega proizvajalca. Njegov še starejši zaščitni znak je medvedek Miša Kosolapi, ki ga izdelujejo že osemdeset let in so ga navdihnile slike ruskega umetnika iz 19. stoletja Ivana Šiškina.
V 19. stoletju je tovarna tudi začela obratovati, z njenimi izdelki se je sladkal celo ruski car. Med oktobrsko revolucijo leta 1917 so jo nacionalizirali in poimenovali v Državna tovarna bonbonov številka ena. Že čez pet let so jo preimenovali v Rdeči oktober in med drugo svetovno vojno je s svojimi posladki poskrbela tudi za redke trenutke sreče med pripadniki Rdeče armade. Sprehod med opečnatimi poslopji, visokimi okni, mimo katerih švigajo v bele zaščitne kape in halje oblečene delavke, kadečimi se dimniki in zapuščenimi prehodi, je kot sprehod v stare čase.
Zgodovinskega poslopja, ki se v središču ruskega glavnega mesta razteza ob reki Moskvi, že konec leta ne bo več. Celoten kompleks bodo namreč porušili in proizvodnjo preselili na obrobje mesta, kjer že gradijo sodoben obrat. V njem bodo na leto izdelali 120 tisoč ton čokolade za ruski trg in trge nekdanjih sovjetskih republik. Na petih hektarih, kjer stoji tovarna, bo ostal le muzej. »Navadili smo se na umazano opečnato zgradbo in tudi zato so za nas čokolade Rdeči oktober najbolj sladke,« je nostalgična časopisna urednica Galina Istomina, ki že vse življenje živi v njeni bližini. Z nostalgijo in obžalovanjem so napovedano rušenje sprejeli tudi številni drugi, predvsem starejši Moskovčani, ki so zrasli ob vonju čokolade.
Na enih najdražjih moskovskih zemljišč v predelu, kjer stoji tudi Rdeči oktober, zdaj že gradijo luksuzne stanovanjske soseske. Tovarna, ki je nemo kljubovala revoluciji, drugi svetovni vojni in razpadu Sovjetske zveze, bo postala le še ena od številnih žrtev brezkompromisne kapitalistične gradbene politike moskovskega župana Jurija Lužkova. »Lužkov ne razume, kaj je to avtentično. Zanj rekonstruirati pomeni porušiti in v najboljšem primeru zgraditi nekaj s podobno fasado, a drugačnimi zidovi in notranjostjo. Prepričan je, da so kopije boljše od originala,« je kritičen Aleksej Klimenko, direktor moskovskega umetnostnega inštituta, ki meni, da je za vedno izgubljenih kar 95 odstotkov zgodovinske Moskve.
Do podobnih ugotovitev sta se v skupnem poročilu z naslovom Kriza moskovske zapuščine dokopala evropsko in moskovsko društvo za ohranitev dediščine. V pozivu k spoštovanju preteklosti, ki so ga poslali tako Lužkovu kot ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, so zapisali, da je bilo v zadnjih petih letih v Moskvi porušenih več tisoč pomembnih zgradb, med njimi arhitekturne in zgodovinske znamenitosti in celo 200 zgradb pod spomeniškim varstvom. Zgroženi so, ker da se v poceni replike vse bolj spreminjata tudi najbolj znana moskovska zgodovinska ulica Stari Arbat in Caričin park, nekoč v lasti Katarine Velike.
»Ogroženi so arhitekturni spomeniki vseh obdobij. Nič več ni sveto. Moskva je v nevarnosti, da bo postala mesto poceni nadomestkov, ki žalijo veličastno preteklost ruske prestolnice,« so zapisali v uvodu. Rusko glavno mesto je v zadnjih nekaj letih eno samo veliko gradbišče in v poplavi naftnega denarja dobiva nov, po mnenju številnih grši obraz. Britanka Clementine Cecile, ki je življenje posvetila ohranitvi »stare Moskve«, je celo prepričana, da so šle stvari tako daleč, da je škoda že večja kot v času velikega ognja leta 1812 in Stalinove rekonstrukcije leta 1935. »Ko sta prišla denar in moderna tehnologija, so vsi hoteli zgraditi nekaj povsem neobičajnega. Prebivalci Moskve so čudni ljudje: po eni strani želijo, da bi bilo vse videti kot v carski Rusiji, po drugi pa bi želeli Manhattan,« opaža Mikhail Moskvin-Tarkhanov, vodja komisije za gradnjo in razvoj moskovskega mestnega sveta. In prav taka je Moskva že postala – mešanica imperialnega blišča in modernih zgradb iz stekla in marmorja, ki se pnejo vse više v nebo.