Ducat jeznih mož v še eni ruski priredbi

Psihološka drama je priredba filmske klasike Dvanajst jeznih mož režiserja Sidneyja Lumeta iz leta 1957 in se osredotoča na ducat likov iz različnih socialno-ekonomskih, rasnih in drugih sfer ruske družbe. Ti med oblikovanjem sodbe med seboj vzporejajo predvsem različna mnenja in predsodke, ki o Čečenih krožijo v Rusiji, zato je skoraj tri ure dolg film predvsem razmislek o sodobni Rusiji in njenih prebivalcih. Pravzaprav je nekakšno iskanje odgovora na vprašanje, kdo ima dandanes sploh pravico živeti v Rusiji.

S podobnimi dilemami se porotniki v teh dneh verjetno soočajo tudi na osrednjem moskovskem vojaškem sodišču, kjer poteka sodni proces proti štirim, obtoženim sodelovanja pri umoru kritične ruske novinarke Ane Politkovske. So krivi ali niso krivi?

Enajst porotnic in osem porotnikov

Kar dva od štirih obtoženih za sodelovanje pri umoru – brata Džabrail in Ibragim Mahmudov – prihajata iz Čečenije, mednarodni zaporni nalog pa je bil že izdan tudi proti njunemu starejšemu bratu Rustamu Mahmudovu, ki naj bi brutalni umor izvršil in naj bi se skrival v tujini. Zdaj prek sorodnikov sporoča, da se je pripravljen predati, če bo sojenje potekalo pred poroto in bo odprto za javnost. Po besedah odvetnika enega od osumljenih Murata Musajeva teh zagotovil ni dobil.

Še več, v Rusiji so se prav v času enega najbolj razvpitih sodnih procesov v sodobni ruski zgodovini pojavile razprave o nujnosti sprememb sodne prakse. Poslanci iz vrst vladajoče Enotne Rusije tako predlagajo, da bi iz sodnih procesov o terorizmu in vohunstvu izključili poroto, ki je v ruske sodne dvorane vstopila šele po razpadu Sovjetske zveze in je po mnenju kritikov kriva, da je bilo v preteklosti na prostost neupravičeno izpuščenih več članov organiziranih kriminalnih skupin. Med drugim so porotniki oprostilno sodbo napisali tudi za domnevnega morilca Paula Hlebnikova, urednika ruske izdaje časopisa Forbes, zaradi česar je ta primer še zdaj brez epiloga, kar na rusko pravosodje brez dvoma meče slabo luč. »Sodni procesi, v katerih sodeluje porota, imajo seveda številne negativne plati, so pa vsekakor bolj nepristranski. Na procesih brez porote bo vse odločitve sprejemala oblast,« je znani moskovski odvetnik Juri Schmidt kritičen na račun predlaganih sprememb. Po njegovem so namreč ruski sodniki vse prej kot neodvisni in se v svojih razsodbah nagibajo v prid tožilstva, četudi je to pri pisanju obtožnice v večini primerov precej površno. K okrepitvi sodstva, s katerim bi se povečalo zaupanje državljanov v vladavino prava, je v teh dneh vnovič pozval tudi ruski predsednik Dmitrij Medvedjev, ki je to že ob prihodu na oblast predstavil kot eno svojih prednostnih nalog.

Tako v očeh strokovne kot laične javnosti je prvi resen preizkus učinkovitosti in objektivnosti ruskega sodstva prav sodni proces za umor Ane Politkovske. Tožilstvo bo obtožnico predstavljalo 45 dni, zatem pa bo enajst porotnic in osem porotnikov sprejelo razsodbo.

Na papirju je proces odprt za javnost, dejansko pa številni novinarji vsak dan ostanejo pred vrati tesne in precej zatohle sodne dvorane. »Tudi proces proti Mihailu Hodorkovskemu je potekal v majhni dvorani. Ruska kolegica je takrat razvila zanimivo teorijo. Rekla mi je, da gre pri takšni praksi za zapuščino Sovjetske zveze, kjer so ljudi v podobnih situacijah vedno spravili v tesne prostore. Gneča ljudem odvzame dostojanstvo, jih ponižuje in je antipod prostranstva, ki daje občutek svobode,« v preddverju sodne dvorane razglablja Johannes Voswinkel, dopisnik nemškega Die Zeita. Pred vrati je ostal že tretjič v enem tednu, zato se na ves glas razburja in pripoveduje, da so v Nemčiji v času razvpitih sodnih procesov proti pripadnikom teroristične organizacije Bader Meinhof v 70. letih prejšnjega stoletja – zaradi izjemnega zanimanja javnosti – prav v ta namen zgradili prostorne sodne dvorane.

Da tesna sodna dvorana ni bila izbrana naključno, ampak namenoma, je prepričan tudi Murad Musajev, odvetnik obtoženega Čečena Džabraila Mahmudova. »Ker smo govorili z mediji, se je državni tožilec ves prejšnji teden pritoževal čez nas. Hoteli so, da bi bil proces popolnoma zaprt za javnost. Ni jim uspelo. Zdaj novinarje spodijo iz sodne dvorane, kadar jim pač njihova navzočnost ne ustreza. Hočejo, da medijev ne bi bilo zraven, ker zadeva ni raziskana. Vsemu svetu govorijo, da je proces tako rekoč zaključen, kar pa sploh ne drži,« se pritožuje mlad eleganten čečenski odvetnik in pravi, da je obtožba njegovih sonarodnjakov navaden konstrukt. »Z vztrajanjem pri čečenski teoriji poskušajo sporočiti svetu: Ana Politkovska je ščitila Čečene in glejte, kaj je od njih dobila,« razgrinja teorijo zarote. Podobnega mnenja je tudi Said Arsanezajev, ki zastopa drugega čečenskega brata Ibragima Mahmudova: »Na začetku so preiskovali deset različic dogodka. Nekatere verzije sploh niso vzeli pod drobnogled, druge pa so samo površno preiskali. Brž ko so se v zgodbi pojavili Čečeni, so vse druge različice opustili.«

Do krivde obtoženih Čečenov se noče opredeliti niti sin ubite novinarke Ilija Politkovski. »Treba je počakati do konca procesa in videli bomo. Če sta čečenska brata res tista, ki sta v zadnjih tednih sledila moji materi, sem prepričan, da sta bila za to delo izbrana, predvsem zato, ker sta Čečena,« tudi on nakaže, da ne verjame v naključja. Pravi, da bo proces končan šele, ko bo za zapahi tudi domnevni morilec Rustam Mahmudov in ko bo znan naročnik umora. Je bil to sam čečenski predsednik Ramzan Kadirov, za katerega Ana Politkovska v svojem pisanju ni našla lepe besede? »Ana Politkovska je v svojih člankih ostro kritizirala čečenske oblasti. O Ramzanu Kadirovu, ki je bil takrat čečenski premier, je imena izjemno negativno mnenje,« je v vlogi priče na sodišču povedala novinarka Galina Mursalijeva, Anina novinarska kolegica s časopisa Nova Gazeta.

Dve družini, dve tragediji

Največ trideset kvadratnih metrov velika sodna dvorana je nabito polna. Ko policisti vanjo pripeljejo štiri obtožence, zavlada smrtna tišina. Brata Džabraila in Ibragima, ki sta se kot mladoletna dečka borila v čečenski vojni, odklenejo iz lisic, ki ju vežejo skupaj. Potisnejo ju v malo železno kletko, v kateri na začetek procesa že čakata druga dva osumljenca, uslužbenec ruske tajne službe FSB Pavel Rjugazov ter nekdanji moskovski policist Sergej Hadžikurbanov. Večina navzočih svoj pogled upira v čečenska brata, s katerih tudi sama kar ne morem odmakniti pogleda. Se za prijetnima, celo toplima obrazoma skriva zločinska narava, se sprašujem, ko se moje oči srečajo z obtoženčevimi. Zastrmim se v tla, saj se ob pogledu na človeka v kletki počutim neprijetno, skorajda krivo. V glavi se mi odvrti nešteto vprašanj: Kaj razmišlja v tem trenutku? Je tudi njemu neprijetno? Ga nemara preganja občutek krivde?

Obtožena brata se plaho nasmihata. Z očmi iščeta zavetje pri očetu, materi in bratoma, s katerima se takoj po vstopu v sodno dvorano začneta pogovarjati v čečenskem jeziku. Kmalu za njima v dvorano vstopi še precej obilen in po videzu slabo razpoložen sodnik Jevgenij Zubov ter oznani, da se sojenje lahko nadaljuje. V dvorani spet zavlada smrtna tišina. »Prvi strel jo je zadel ob strani glave,« tožilka v modri uniformi predstavlja dokazni material in pri tem odpira kozarec, v katerem so hranjeni trije naboji, ki so bili za Ano usodni. Preda jih porotnikom; nekateri jih precej dolgo vrtijo med prsti, drugi pa zmaličene krogle komajda pogledajo.

Sin in hčerka Ane Politkovske, Ilija in Vera, sedita na isti leseni klopi kot sorodniki obtoženih Čečenov. Loči jih samo policist. S pogledi se drug drugemu izogibajo. »Prvi dan sem stopil do Aninih sorodnikov. Hotel sem jim izreči sožalje, pa se z menoj niso hoteli pogovarjati. Rekli so mi, da se lahko pogovarjamo samo prek odvetnice,« grenko pripomni oče obtoženih Čečenov Ruslan Mahmudov. Sam ima šest otrok in kar trije med njimi so obtoženi vpletenosti v novinarkin umor. Sprva pogovor z novinarji zavrača, ker da tako ali tako nikoli ne pišejo resnice. »Kaj pa Ana Politkovska? Je ona govorila resnico?« ga vprašam pred poslopjem sodišča, kjer med vsakim odmorom verižno kadi. »Da, Ana je vedno govorila resnico. Zelo rad sem jo bral in zelo sem jo spoštoval. Vedno je bila kritična do oblasti in verjetno je zato plačala z življenjem,« vztraja pri nedolžnosti svojih sinov, ki jih kar ne more prehvaliti. Ko našteva njihove odlike, se razgovori kot dež; govori o poštenosti, poslušnosti in vernosti. »V času, ko je bila Ana ubita, je bil sveti mesec ramadan. Smo zelo verna družina, ki spoštuje vse zakone islama. Tega ne bi nikoli storili,« se zazre nekam v daljavo. Odgovarja mirno, skorajda mrtvo hladno. Njegov obraz je videti, kot da je otrpnil v ruskem mrazu. »Zelo mi je težko. Seveda je težko tudi materi, ampak ona malo zajoka in se potoži, mi očetje pa moramo ostati trdni, saj smo odgovorni za ravnanje svojih sinov,« je ujet v tradicionalno čečensko patriarhalno miselnost. A se v njegovih predirljivo modrih očeh za trenutek le pokažejo težko zadrževane solze. »Ljudje se rojevamo. Ljudje umiramo. Kaj hočemo. Kar bo, pa bo,« ostane miren tudi ob ugotovitvi, da sinova po najbolj črnem scenariju čaka dosmrtna ječa. Njegova fatalistična vdanost in navidezna mirnost zbujata usmiljenje nad veliko tragedijo, v kateri se je znašla čečenska družina. »Če bodo sinova spoznali za kriva, bom lastnoročno poiskal morilca Ane Politkovske in opravil z njim. Skupaj s sorodniki se bomo maščevali tudi glavnemu preiskovalcu Petrosu Garibjanu in vsej njegovi družini,« priseže krvno maščevanje.

Med kratkim odmorom se razgovori tudi mati obtoženih Zalpa. »Moja sinova sta nedolžna. Kot mati to vem. Sploh ne vesta, kje sta bila na dan umora. Če bi bila kriva, bi si verjetno izmislila alibi,« pripoveduje med naletavanjem snega. Med pogovorom si z drhtečimi rokami privezuje naglavno ruto. Tudi ona zbuja usmiljenje. »Vem, da sta nedolžna. Tudi mojega najmlajšega sina so zaradi tega primera za deset mesecev priprli, vendar so ga morali zaradi pomanjkanja dokazov izpustiti. Zelo me skrbi za Ibragima. Ko je bil majhen, je imel meningitis in ni mogel govoriti. Zelo je bolehen in moral bi biti pod stalnim zdravniškim nadzorom,« z nami deli materinske skrbi. Tako kot njen mož vztraja, da najstarejšega sina Rustama, ki je obtožen umora, ni videla že od vojne leta 1996. Govori zbrano, mirno in dostojanstveno, kot je običajno pri ljudeh, ki v sebi pestujejo veliko bolečino.

Podobno stoično in dostojanstveno se z bolečo družinsko tragedijo sooča tudi družina Ane Politkovske. »Proti sorodnikom obtoženih nimam nič. Z njimi se nočem pogovarjati samo zato, ker smo na nasprotnih straneh. To bi škodovalo sodnemu procesu,« pojasni Ilija Politkovski. Odgovarja jasno, jedrnato in brez čustev, kar je bilo značilno tudi za pisanje Politkovske, jedke kritičarke ruske vojne v Čečeniji.

Spremlja ga sestra Vera, ki je tako po videzu kot zadržanosti izrezana mati, brez katere je ostala takrat, ko jo je najbolj potrebovala. V času njenega umora se je namreč pripravljala na svoje prvo materinstvo. »Vse je v najlepšem redu. Sestra je svoji hčerki seveda dala ime Ana. Vsekakor je ta tragedija našo družino močno prizadela, vendar se s tem normalno soočamo,« namesto sestre vskoči Ilija, ki je na svoja ramena prevzel skrb za materino zapuščino. »Sprejemam nagrade, ki jih je mati dobila po smrti, izdali smo knjigo, predvsem pa se posvečam preiskavi. Verjamem, da bo pravici zadoščeno,« je prepričan o skorajšnjem epilogu. »Vedno je strogo ločevala dom in delo. Bila je dobra mati,« je še najbolj osebna misel, ki jo slišim iz njegovih ust.

»Pot, ki sem jo izbrala, mi je ponudila številne radosti, kot so zastrupitve, aretacije, grožnje, ter nenehne odhode na generalno državno tožilstvo, kjer sem morala podpisovati izjave o praktično vsakem svojem članku. Niso mi všeč posmehljivi članki, ki se o meni pojavljajo v drugih časopisih in na internetu, kjer me označujejo za norico iz Moskve. Gnusi se mi živeti tako. Želim si nekaj več razumevanja,« je Ana Politkovska v eseju Drugo nebo zapisala dva meseca pred smrtjo. Zdaj je vendarle deležna nekaj več razumevanja. Bo deležna tudi pravice, ki bi jo verjetno celo bolj kot sebi želela svojim domnevnim krvnikom? Enajst porotnic in osem porotnikov je pred težko in odgovorno nalogo. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber