Gre za nadaljnjo konsolidacijo Enotne Rusije kot enostrankarskega organizma, gre tudi za konsolidacijo Putinovega vpliva. S tem, da je postal predsednik stranke, je okrepil svojo avtoriteto. Absurdno je, da ni član stranke, s katero je popolnoma zvezan. Tako si je zagotovil status nebeškega bitja, ki je nad vsem, je nenavadne manevre, ki smo jim bili priča na kongresu Enotne Rusije, komentirala Maša Lipman iz moskovske ustanove Carnegie. Njeno mnenje zajema ključna trenutka....
Gre za nadaljnjo konsolidacijo Enotne Rusije kot enostrankarskega organizma, gre tudi za konsolidacijo Putinovega vpliva. S tem, da je postal predsednik stranke, je okrepil svojo avtoriteto. Absurdno je, da ni član stranke, s katero je popolnoma zvezan. Tako si je zagotovil status nebeškega bitja, ki je nad vsem, je nenavadne manevre, ki smo jim bili priča na kongresu Enotne Rusije, komentirala Maša Lipman iz moskovske ustanove Carnegie.
Njeno mnenje zajema ključna trenutka. Prvi je povezan s Putinovo politično prihodnostjo, drugi pa s fenomenom največje in najvplivnejše ruske stranke, ki je čedalje podobnejša nekdanji partiji.
V Rusiji, ki ima predsedniški sistem, je predsednik vlade – kar bo na začetku maja postal Putin – podrejen predsedniku. Najverjetneje si Putin zato prizadeva okrepiti svojo moč, to avtomatično pomeni, da bo spodkopal absolutna predsedniška pooblastila, ki so njegova lastna zapuščina. Za spremembo ustave, ki bi mu omogočila še tretji mandat, se ni odločil. Po zahodni različici, ker ni hotel tvegati kritik Zahoda, po ruski pa, ker je legalist. Da bi ohranil moč in vpliv, je izbral drugo pot, za katero so bile potrebne »le« spremembe ustanovne listine Enotne Rusije. Te mu omogočajo, da bo kot premier vodil tudi Enotno Rusijo, in to ne da bi postal njen član. Absurd, ob katerem se nekaterim morda celo sprememba ustave zazdi skoraj legalistično dejanje.
Vse skupaj je predvsem Putinovo jamstvo pred negotovo rusko politično prihodnostjo, zato je na mestu primerjava z ukrepom, ki ga je takoj po prevzemu predsedniških nalog sprejel Putin. Z njim je svojega predhodnika Jelcina zaščitil pred kazenskim pregonom, zagotovil mu je visoko pokojnino, dačo z osebjem in druge ugodnosti.
Putinu takšnega pakta z Medvedjevom ne bo treba skleniti. Z njim za zdaj še hodi z roko v roki, poznejša razhajanja seveda niso izključena. Prvič zato, ker je več centrov moči v Rusiji simbol za kaos že vse od časa carske Rusije, in drugič, ker je Medvedjev na svojo stran menda že pridobil številne ruske birokrate. Kljub temu Putina ne bo mogel kar tako odstaviti od korita. Za imenovanje novega premiera je namreč potrebno soglasje parlamenta, v katerem ima dvotretjinsko večino prav Enotna Rusija.
Tudi večina guvernerjev ruskih regij je članov te stranke, to pomeni, da bo Putin okrepil tudi svoj vpliv v regijah. Še zlasti ker odslej guvernerji in predsedniki ruskih republik ne bodo več odgovarjali Kremlju, ampak ministrstvu za regionalni razvoj, za katerega je pristojen predsednik vlade. »Prepričan sem, da bo Putin še naprej vodilna politična figura. Enotna Rusija mu bo pri tem odločilno pomagala, zlasti ob nepričakovanih dogodkih,« je prepričan neodvisni analitik Aleksander Cipko.
S Putinovim vodenjem Enotne Rusije se bo končal proces konsolidacije največje ruske stranke, ki je bila ustanovljena v zadnjih mesecih Jelcinove oblasti z namenom okrepiti vpliv Kremlja na parlament. Skupaj s Putinom in predvsem na njegov račun se je povečala tudi njena moč. V dumi, kjer so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja včasih pele celo pesti, zdaj vlada popolno soglasje. Enoumje je že skoraj primerljivo s tistim iz časov Komunistične partije Sovjetske zveze. Vsi predsedniki centralnih komitejev so bili tudi člani Komunistične partije. Pravzaprav brez članstva v KPSZ, takrat v Rusiji nisi mogel postati nič. Zdaj si lahko vse, celo če nisi član Enotne Rusije. Če ti je seveda ime Vladimir Putin.