Tbilisi – Po poročanju mednarodnih človekoljubnih organizacij je v rusko republiko Severno Osetijo pribežalo 30.000 ljudi, kakih 6000 se jih je zateklo v Tbilisi. Če se bo konflikt stopnjeval, bo po ocenah Mednarodnega odbora Rdečega križa v gruzinsko glavno mesto v prihodnjih dneh pribežalo 10.000 do 20.000 beguncev. V Gruzijo je že prispelo 30 ton humanitarne pomoči iz Francije, evropska komisija pa je v človekoljubne namene že namenila milijon evrov.
Od naše dopisnice
Po prazni in zapuščeni cesti, ob kateri stojijo uničeni tanki in vojaška vozila, se je proti Tbilisiju včeraj peš odpravilo na desetine beguncev. Nekateri so svoje imetje strpali na samokolnice, drugi so v rokah stiskali samo plastične vrečke z najnujnejšim. V gruzinsko glavno mesto, kjer vojne, z izjemo nočnih preletov ruskih letal, ni čutiti, je za zdaj pribežalo 6000 ljudi. Dodatnih 25.000 jih je čez prelaz Roki pribežalo v Vladikavkaz, glavno mesto ruske republike Severne Osetije. Večina moških prebivalcev tega mesta se je prostovoljno pridružila ruski vojski.
Ta je po zatrjevanju gruzinskega predsednika Saakašvilija v zadnjih dneh izgubila več sto pripadnikov, gruzinska stran pa je po njegovih navedbah sestrelila 18 ruskih letal. Po podatkih ruske vojske je tragična bilanca precej nižja. Po poročanju tiskovnega predstavnika 58. armade je padlo 16 ruskih vojakov, 100 je ranjenih, Rusija pa je priznala tudi izgubo štirih letal.
Gruzinska vojska je po uradnih podatkih izgubila 90 vojakov, 500 je ranjenih. Neuradne informacije, ki prihajajo s fronte, govorijo, da na krajih, čez katere je šel ruski škorenj, leži na stotine trupel gruzinskih vojakov. »Gruzinske vojske dejansko ni več,« je za Delo potrdil sodelavec gruzinske televizije, ki ni želel biti imenovan in je dogajanje od vsega začetka spremljal od blizu. Med navzočimi Gruzinci je močno vznemirjenje povzročila tudi reportaža televizijske postaje CNN, ki je obiskala zapuščena bojišča. Poleg uničene vojaške opreme so bila na posnetkih vidna tudi trupla številnih gruzinskih vojakov. Uradno potrjeno število civilnih žrtev je 200, po nepotrjenih podatkih pa bi ta številka lahko dosegla celo 2000.
Propagandna vojna je v polnem razmahu. »Pri tem konfliktu gre za vprašanje svobode Evrope,« je v ponedeljkovem uvodniku za Wall Street Journal zapisal gruzinski predsednik Mihail Saakašvili. Ruske akcije je primerjal z nasilnim zatrtjem praške pomladi leta 1968 in sovjetsko invazijo na Afganistan leta 1979. Rusija na drugi strani gruzinskega predsednika Mihaila Saakašvilija obtožuje genocida, zahodne medije in države pa, da so stopili na stran agresorja. »Zahodni mediji Rusijo povečini predstavljajo kot agresiven imperij,« zatrjuje ruski analitik Aleksej Makarkin. Ruski medijski strokovnjak Oleg Panfilov priznava, da se ruski državni mediji ne morejo izogniti propagandi. »Ruske televizije ne gledam, saj se gre propagando, ne pa poročanje,« je izjavil. Tudi gruzinski televizijski kanali niso imuni pred propagando. Zdaj, ko jim očitno kaže bolj slabo, o dogajanju na fronti sploh ne poročajo več. Televizije predvajajo nadaljevanke in domoljubne filme.
Vojna je že zahtevala tudi dve novinarski žrtvi, šest predstavnikov sedme sile pa je bilo huje poškodovanih. V Chinvaliju sta bila ubita gruzinski novinar Aleksander Klimčuk ter novinar ruskega časopisa Newsweek Grigor Čikladze, huje ranjen je bil ameriški novinar Winston Faderly, laže pa pet ruskih novinarjev. Toliko žrtev med sedmo silo ni bilo niti v prvi čečenski vojni.