Moskva – V Rusiji je oživelo zanimanje za okoliščine smrti sovjetskega diktatorja Josifa Visarionoviča Stalina, kar je predvsem posledica knjižne uspešnice slovenskega zgodovinarja Jožeta Pirjevca Tito in tovariši. Predstavlja teorijo, po kateri je Stalina morda ubil kar morilec, ki ga je poslal jugoslovanski voditelj Josip Broz Tito.
Ruska javnost je na knjigo postala pozorna zaradi članka Noaha Charneyja, profesorja zgodovine na Ameriški univerzi v Rimu in avtorja številnih uspešnic iz umetnostne zgodovine in kriminala v svetu umetnosti. »Ugledni slovenski zgodovinar Jože Pirjevec je pred kratkim izdal biografijo o Josipu Brozu Titu, ki je nekdanjo Jugoslavijo vodil 27 let. Temelji na številnih arhivih iz Jugoslavije, ki so jih angleško govoreči zgodovinarji večinoma ignorirali,« je zapisal v uvodu.
Pritegnili so ga predvsem novi posredni dokazi o tem, da je usodno kap kaj lahko sprožil Titov morilec. Jugoslovanski in sovjetski voditelj sta se postrani gledala vse od konca druge svetovne vojne, dokončno pa sta se razšla leta 1948. Stalin je Tita poskušal ubiti kar 22-krat, tudi s skrinjico za dragocenosti, ki je ob odprtju začela izpuščati živčni plin.
Nadme si poslal veliko morilcev, meni pa bo uspelo v prvem poskusu, je Tito zagrozil v pismu Stalinu, ki so ga v njegovi pisarni našli na dan njegove smrti 5. marca 1953. V prid teoriji o umetno povzročeni kapi govorijo tudi izjave najtesnejših sodelavcev, ki so ga na usodni dan obiskali na dači in so pozneje zatrjevali, da ni bil videti bolan. Po njihovem odhodu je Stalin odslovil telesne stražarje in jim zabičal, da ga v nobenem primeru ne smejo zbujati.
Ker ga zjutraj ni bilo na spregled, si niso upali pokukati v njegovo spalnico, saj je neposlušnost rad kaznoval celo s smrtno kaznijo. Omahovali so celo, ko se je ob pol sedmih zvečer v sobi pojavila luč. Vstopiti so si drznili šele čez tri ure in pol; Stalin je ležal v lastnem urinu in se ni mogel ne premikati ne govoriti. Razbita ura se je ustavila ob 18.30, kar pomeni, da je padel že takrat, ko je v sobi zagorela luč. Veliko časa je preteklo tudi do prihoda zdravnika, saj si ga nihče ni upal poklicati. Stalin je še ne dolgo pred tem kaznoval svojega osebnega zdravnika. Varnostniki so najprej poklicali ministra za državno varnost, ki je nato poklical vodjo tajne policije NKVD. Zgodovinarji so si edini v oceni, da je šlo za namerno zavlačevanje.
Skrivnostna Stalinova smrt je zelo podobna smrti njegovega predhodnika Lenina, za katero nekateri sumijo prav Stalina, ki je to posredno zanikal v tajnem pismu politbiroju. V njem je zapisal, da ga je Lenin prosil, naj mu priskrbi kalijev cianid in ga tako odreši pred mukami dolgega umiranja. »Nimam moči, da bi uresničil Iličevo prošnjo in moram zavrniti misijo, pa najsi bo še tako humana in potrebna,« je Stalin zapisal v pismu, ki mu verjamejo le redki. Predvsem zato, ker je imel prav Stalin največ koristi od Leninove smrti in ker ni omahoval, ko je bilo treba vzeti življenje.
Leta 1955 je Stalinov naslednik obiskal Beograd, kjer se je Titu opravičil za Stalinove poskuse umorov in mu čestital, da je preživel. »Imel si dobre varnostnike in informatorje, ki so te obvestili o vseh Stalinovih načrtih,« je poudaril Nikita Hruščov. Tito mu je odvrnil: »Stalinu je bilo jasno, da sem dobro varovana oseba. Po več opozorilih, naj neha pošiljati morilce, se je, kot kaže, malo ustrašil.« Prav Hruščov je imel od Stalinove smrti največ koristi. Je bil on glavni Titov informator?