Minsk – »V tem trenutku ne vem, kje je moj mož. Tega si nisem predstavljala niti v najbolj morečih sanjah. Pred mojimi očmi so ga odnesli z urgence,« je soproga brutalno pretepenega predsedniškega kandidata Vladimirja Nekljajeva sklenila tiskovno konferenco Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse), katere predstavniki so ugotovili, da nedeljske predsedniške volitve v Belorusiji niso zadostile standardom. V čustvenem nagovoru je pozvala mednarodno skupnost, naj ji pomaga razvozlati moževo usodo, saj jo skrbi, da nima ustrezne zdravniške oskrbe. Hkrati so se pred zapor v središču Minska zgrinjali sorodniki drugih pridržanih predsedniških kandidatov, borcev za človekove pravice in novinarjev. Od devetih neodvisnih predsedniških kandidatov jih je za zapahi končalo kar sedem, priprli pa so tudi kakih 400 njihovih somišljenikov. »Od oblasti pričakujemo pojasnila o usodi zaprtih predsedniških kandidatov, novinarjev in borcev za človekove pravice,« je v hotelu Belorusija pozval predstavnik Ovseja Tony Lloyd, brutalni obračun z opozicijo pa so obsodile dejansko vse evropske prestolnice in Združene države Amerike.
Od naše dopisnice
V beloruski prestolnici je bil utrip na volilni dan umirjen kakor običajno, zaradi novoletno okrašenih ulic in rahlega naletavanja snega je vse skupaj spominjalo skorajda na idilo. Ta se je končala kmalu po zaprtju volišč, ko so državne televizijske postaje objavile rezultate vzporednega glasovanja, na katerem so beloruskemu predsedniku Aleksandru Lukašenku namenili skorajda 80-odstotno podporo. Prva se je opogumila skupina, zbrana okoli opozicijskega predsedniškega kandidata Vladimirja Nekljajeva, ki se je s transparentom »Govorite resnico« odpravila proti Oktobrskemu trgu, na katerem se rojevajo skoraj vse beloruske protestne akcije. Prav zato so ga v dneh pred volitvami oblasti spremenile v drsališče, ki pa je ves dan žalostno samevalo.
Brutalni obračun s protestniki
Do njega se ni uspelo prebiti niti 64-letnemu predsedniškemu kandidatu in pesniku Nekljajevu ter kakim 200 somišljenikom, ki so optimistično napovedali »revolucijo na drsalkah«. Pot so jim prekrižali do zob oboroženi pripadniki specialne policije Omon, pred katerimi niso bili varni niti fotografi in snemalci. Po spletu so ne glede na to kmalu zakrožili amaterski posnetki brutalnega obračuna, v katerem je bil Nekljajev pretepen do nezavesti. »V pretepu je dobil resne poškodbe glave,« je sporočila njegova predstavnica Julija Rimaševska. Nato ga je sedem neznancev zavitega z urgentnega oddelka odneslo neznano kam. Njegova žena Olga je lahko ob teh prizorih samo kričala.
Po prvem brutalnem obračunu se je na Oktobrski trg zgrnila množica kakih 20.000 ljudi. Med vihranjem beloruskih zastav in zastav Evropske unije ter vzklikanjem gesel »Naj živi Belorusija!« so se počasi premikali proti Trgu neodvisnosti, nekakšni zibelki samostojne države. »Dol z Lukašenkom!« je razgreto množico spodbujal opozicijski predsedniški kandidat Andrej Sannikov in celi dve uri se je zdelo, da bo preostanek beloruske povolilne noči minil mirno. Ko se je skupina protestnikov odpravila proti vladni palači, kjer so bila okna kljub pozni nočni uri še vedno razsvetljena, so posebne policijske enote pridrle iz skritih kotičkov. Njihovo število je kmalu doseglo število protestnikov, v merjenju moči pa je bilo pretepenih in priprtih kakih 400 protestnikov, ocenjujejo pri centru za človekove pravice Sova. Med njimi tudi Sannikov, ki je na volitvah dobil največ glasov po Lukašenku, vsega skupaj 2,5 odstotka. Zaradi organizacije množičnih nemirov mu zdaj grozi do petnajst let zaporne kazni.
Na prvi povolilni dan sta se lahko prosta sprehajala samo dva predsedniška kandidata – Jaroslav Romančuk in Viktor Terešenko, ki sta se distancirala od nočnega dogajanja. »Verjel sem tistim, ki so trdili, da bodo demonstracije potekale mirno. Ker se to ni zgodilo, so oni odgovorni za žrtve,« je Romančuk odgovornost za nerede prevalil na zaprte opozicijske kandidate, zaradi česar so ga v domovini že označili za izdajalca in podkupljenca oblasti. Med svojim nastopom ni dvignil pogleda. Še dlje je šel Terešenko, ki je Nekljajeva in Sannikova obtožil, da sta že pred desetimi dnevi skovala načrt o napadu na vladno poslopje, rezidenco predsednika in državno radijsko postajo.
Iskanje zaprtih svojcev
»Nikoli se ne bi udeležil demonstracij, saj za njimi pogosto stojijo ljudje, ki druge pošiljajo v ogenj, sami pa se potem izmažejo iz vsake zagate. Od tega ne bom imel nič, razen tega, da bom pristal v zaporu,« je dogajanje od daleč opazoval 26-letni Aleksej Svetlovič. »Ne skrbi. Z menoj je vse v redu,« je po telefonu miril zaskrbljeno mamo.
Nekatere matere pa niso imele te sreče in na prvi povolilni dan so se zbirale pred poslopjem osrednjega zapora v Minsku, kamor so jim ponoči odpeljali sinove in može. Zaradi sodelovanja v demonstracijah jim grozi do petnajst dni zapora. »Brezpravje, diktatura. Tega ni mogoče imenovati drugače. Naše otroke pretepajo,« je bila ogorčena Natalija Pohodnja. Druge so v solzah ponavljale, da je kariera njihovih otrok končana, saj bodo izključeni iz univerz ali pa bodo izgubili službe. Rahlo naletavanje snega se je na prvi povolilni dan spremenilo v silovit snežni metež, tako je tudi narava nekoliko pripomogla, da opozicijski protesti ne bodo dolgotrajni.
Polona Frelih