Kot ribe v akvariju, ki slutijo morje

Volitvam, na katerih je s skoraj 80-odstotno podporo zmagal dolgoletni predsednik Aleksander Lukašenko, so tako kot vsem od leta 1996 podelili negativno oceno, pozvali pa so tudi k izpustitvi 700 opozicijskih protestnikov, ki so jih posebne policijske enote zajele, številne pa tudi brutalno preteple na volilno noč. Med priprtimi je veliko mladih, ki so bili zaradi sodelovanja na prepovedanem shodu obsojeni na 15-dnevno zaporno kazen, kar pomeni, da bodo novoletne praznike preživeli za zapahi. A to še zdaleč ni najhuje, kar grozi mladim Belorusom, če se uprejo sistemu.

»Prihajam iz Nikogaršnje dežele, odhajam na mrtvi konec. Nimam prihodnosti, nimam imena. Zgubljen sem bil, že ko sem se rodil,« v pesmi Zgubljena generacija prepeva beloruska rokovska zasedba Rahis, hišna skupina spletnega projekta Beloruska generacija Y, ki je v Belorusiji med najbolj priljubljenimi. V duhu z uvodno pesmijo je njihov cilj preprečiti, da bi generacija, ki je prišla na svet v 80. letih prejšnjega stoletja, dejansko postala izgubljena. »Smo prva generacija, ki je zrasla v neodvisni Belorusiji, zato nam ni blizu sovjetska ideologija. V tem se razlikujemo od svojih staršev in nasploh starejše generacije, ki je zrasla še v Sovjetski zvezi in razmišlja po starem. Želimo prispevati k vzgoji ljudi, da bodo mislili s svojo glavo, govorili v beloruskem jeziku in spoštovali svoje korenine,« je cilj projekta predstavila sodelavka Volja Dudko. Po besedah urednika Alesa Gerasimenka so trendi precej črnogledi: »Raziskava o beloruski mladini je pokazala, da na prihodnost gledajo z večjim pesimizmom kot starejša generacija. Kar 70 odstotkov mladih želi zapustiti državo, saj v domovini ne vidijo nobene perspektive. So tudi precej bolj pasivni od vrstnikov na Zahodu, saj so prepričani, da se ne da ničesar spremeniti. Strah jih je, saj lahko z eno samo potezo ogrozijo celotno eksistenco.«

Beloruska generacija Y se namesto politiki, na katero v Belorusiji nimajo nobenega vpliva, posveča družbenemu in kulturnemu življenju in poskuša pokazati, »da tudi v najbolj izolirani evropski državi obstaja skupina aktivnih mladih ljudi, ki verjamejo, da je svet mogoče spremeniti na bolje, in se v ničemer ne razlikujejo od vrstnikov drugod po svetu.« Z avtorji projekta, »katerega cilj je preseči stereotip, da je Belorusija zgolj diktatura«, smo se srečali v lokalu v središču Minska, kjer vrtijo enako glasbo, strežejo hitro hrano in se zadržuje podobno modno oblečena mladina kot v lokalih drugje po svetu. Navidezna podobnost se zdi zaradi nedeljskega neusmiljenega obračuna z opozicijskimi protestniki kot poceni fasada, pod katero se skrivajo žalostne zgodbe dodobra prikrajšane beloruske mladine. Če se kot ribice v akvariju tega dolgo niso zavedali, zdaj za steklom že nekaj časa slutijo morje. Predvsem po zaslugi spletnih socialnih omrežij in izmenjav študentov, za katere so po podobnih volilnih represijah leta 2006 poskrbeli predvsem v sosednjih Litvi in Poljski.

Spletna omrežja – trn v peti oblasti

Spletno socialno omrežje facebook v Belorusiji nove uporabnike pridobiva precej hitreje kot katerakoli druga država na svetu, na njem pa si mladi upajo zapisati tudi stališča, ki bi jih sicer zaradi stalnega nadzora skorajda gotovo zamolčali. Od pogumnih besed do pogumnih dejanj je sicer velik korak. »V Švici je neko dekle prek facebooka organiziralo miting, na katerem se je zbralo pet tisoč ljudi, kar pri nas ni mogoče. V skladu s 193. členom kazenskega zakonika je pri nas povod za aretacijo lahko že, če se na kupu zberejo trije ljudje. Dober test odzivnosti naše mladine je bila bitka z vzglavniki, ki jo je oglaševal aktiven uporabnik. Šlo je za povsem nedolžno srečanje, ki je ne glede na to pritegnilo samo sto ljudi. Policija jih je seveda pregnala, saj je bil organizator pred pol leta v skladu z odlokom o amnestiji političnih zapornikov izpuščen iz zapora, zato so varnostni organi domnevali, da gre za politično akcijo. To dokazuje, da pri nas živimo drugače kot v drugih državah,« je Gerasimenko z banalnim primerom opisal stopnjo represije.

Več držav imaš označenih na svoji popotniški destinaciji, večjo ceno v Belorusiji uživaš na spletnih socialnih omrežjih. Vsi želijo spoznavati tuje države, posreči se le redkim. »V našem univerzitetnem razredu sem samo jaz potoval v tujino. Za to preprosto ni interesa, še večjo težavo pa predstavlja pomanjkanje denarja. Dobivamo 20 evrov štipendije, vizum, ki ga potrebujemo za skorajda vsako državo, pa stane 60 evrov. Kdo si lahko privošči potovati? Če želiš potovati v zahodno Evropo, poleg tega potrebuješ povabila. Brez vizuma lahko potujemo samo v države nekdanje SZ, Venezuelo, Ekvador, Srbijo, Črno goro in Iran. Preveč je ovir,« otožno ugotavlja Gerasimenko. »Živimo v izoliranem svetu. Želim si prijatelje z vsega sveta, spoznavati svetovne trende in sodelovati v njih. Naj se sliši še tako klišejsko, si želim predvsem svobode,« je Dudkova ubesedila želje prenekaterega Belorusa. Zaradi nedavnega dogajanja v Belorusiji, ki ga je obsodil ves svet, jim grozi le še večja izolacija.

Še bolj popularno od facebooka je rusko govoreče socialno omrežje vkontakte, ki se mu je priključilo že 3 milijone od skupaj 10 milijonov prebivalcev Belorusije. Na njem so svojo priložnost zavohali tudi opozicijski predsedniški kandidati. »Številni so svoje predsedniške kampanje usmerili predvsem na socialna omrežja. Kupili so skupine z velikim številom uporabnikov, kjer so potem objavili njihove slike in napise glasujete zame,« je aktivni uporabnik medmrežja predstavil pestro spletno predvolilno dogajanje. Tudi oblasti se že dolgo zavedajo grožnje, ki jo zanjo predstavljajo novi mediji, zato so 1. julija sprejele še ostrejšo internetno zakonodajo, med povolilnimi protesti pa so kot prvi ukrep onemogočile dostop do opozicijske spletne strani Hartija97, v njihovih prostorih pa so pozneje opravili tudi racijo, med katero so zasegli računalnike in priprli zaposlene. »Aretirali so vse sodelavce, tudi mojo hčerko Irino. Šel sem na KGB, da bi ji nesel osebne stvari, vendar mi niso dovolili,« je povedal novinarkin oče Vladimir Halip. Irina je soproga predsedniškega kandidata Andreja Sannikova, ki je prav tako končal za zapahi, kar dokazuje, da običajna pravila igre v Belorusiji preprosto ne veljajo. Od skupaj devetih predsedniških kandidatov jih je za zapahi končalo kar sedem, zaradi organizacije množičnih nemirov pa jim grozi do 15 let zapora.

Postarajmo našo mladino!

Beloruski ideološki aparat poskuša iz mladih ljudi narediti klone njihovih staršev in starih staršev, za kar uporablja izobraževalni sistem, ki ostaja tak, kot je bil v Sovjetski zvezi. Izobraževanje je brezplačno, v zameno pa mladim ljudem odvzema vsakršno možnost svobodne izbire. V zadnjem letniku vodstvo fakultete bodočim diplomantom izbere delovno mesto, na katerem morajo vztrajati najmanj dve leti. Ponavadi je nekje na podeželju, zelo pogosto celo na območju radioaktivnega sevanja po černobilski katastrofi leta 1986, po kateri je kar 72 odstotkov radioaktivnih delcev končalo prav v Belorusiji. Za svoje delo na mesec prejmejo skromnih 200 dolarjev, kar je polovica povprečne plače. »Raziskave kažejo, da je cilj našega izobraževalnega sistema mlade pripraviti, da se naučijo živeti tako, kot so v sovjetskih časih živeli njihovi starši. Življenje je mizerno, na ničli, mladi pa začnejo razmišljati, da bo za vse poskrbela država. Takšen človek postane nekonkurenčen na trgu dela in politično povsem resigniran. To je tako imenovana stabilnost, o kateri ves čas govori Lukašenko. Večina mladih si ne želi stabilnosti, ampak želi vedeti, kam gre naša država,« je naš sogovornik kot glavno pomanjkljivost izpostavil zastarel izobraževalni sistem. Da bi se izognil napotitvi na delovno mesto, se je v zadnjem letniku fakultete izpisal s študija računalništva in ga zdaj plačuje sam, kar pomeni, da lahko vendarle samostojno odloča o svoji prihodnosti.

V tem smislu je svobodo izbralo kar 55 odstotkov beloruskih študentov, ki plačujejo šolnine, kar pomeni, da Belorusija vendarle ni tako socialna država, kot jo predstavljajo državni mediji. »Zelo zgovoren je primer študentke novinarstva Ksenije Avimove, ki je leta 2007 prejela nagrado Deutsche Welle za najboljši foto blog na svetu. Dekan fakultete jo je hotel poslati v službo na državni časopis, ki so pri nas popolna vladna trobila. Ker se je temu uprla in je hotela ostati na svojem starem neodvisnem časopisu, je plačala kazen 10.000 evrov. Hvala bogu, da si je zaradi nagrade to lahko privoščila. Vidite, tako so pri nas nagradili najboljšo blogerko na svetu,« je sarkastičen mlad urednik.

Če bi se uklonila, bi bila nagrajena z državnim stanovanjem in številnimi drugimi ugodnostmi, o katerih lahko povprečen Belorus samo sanja in s katerimi režim kupuje sebi lojalne ljudi. Hkrati bi bila prisiljena pisati članke o uličnem divjanju pijane mladine, ki so po povolilnih protestih preplavili beloruske medije. Tovrstno blatenje je priljubljeno orožje v bitki z opozicijo in je bilo menda usodno za belorusko borko za človekove pravice Jano Paljakovo. Po objavi članka v največjem beloruskem časopisu Sovjetska Belorusija, v katerem so njene poškodbe pripisali vinjenemu stanju, v resnici pa jo je na policijski postaji pretepel policist, si je vzela življenje. Pred tem je bila aktivistka iz mesta Salihorsk zaradi tožbe policista o krivem pričanju obsojena na dve in pol leta prisilnega dela. Kompromitirajoči članek, podpisan s psevdonimom, je bil po tragičnem dogodku umaknjen s časopisne spletne strani, kar je mogoče razumeti kot posredno priznanje za smrt aktivistke. Omenjeni primer v Belorusiji sploh ni osamljen.

Vir vsega zla so t. i. ideološke službe, ki jih imajo v vseh državnih podjetjih, njihova naloga pa je preverjanje lojalnosti zaposlenih. Kariero je mogoče začeti že od mladih nog, pravijo naši sogovorniki: »Obstaja organizacija, ki jo imenujemo Lukamol in v kateri sodelujejo mladi privrženci Lukašenka. Na univerzah preverjajo, kdo je lojalen in kdo ni, in potem poročajo KGB. Takšni ljudje v podjetjih z lahkoto dobijo službo državnih ideologov. To je delovno mesto, kjer ti ni treba nič delati, ampak samo vohljati. Takoj po končani fakulteti postaneš namestnik direktorja za ideologijo, dobiš stanovanje in dober avtomobil. Si lahko predstavljate, kakšna karierna rast!« Sodelovanje z oblastmi je vir številnih pretrganih mladostnih prijateljstev, se v pogovor vključi Dudkova: »V rojstni vasi sem imela zelo dobrega prijatelja. Prekipelo mi je, ko sem videla njegove fotografije, na katerih naokoli skače ovit v belorusko zastavo in v rokah nosi Lukašenkovo sliko. Z njim se nisem več mogla pogovarjati, saj imam v zaporu preveč prijateljev, ki se ne strinjajo z režimom.«

Območje molka

V medijski svobodi in svobodi govora je Belorusija med 196 državami zasedla 189. mesto, kar pomeni, da se je uvrstila celo slabše kot Iran, pri človekovih pravicah pa je zaostala celo za Zimbabvejem. Kot stranska posledica represije sta se pri mladih Belorusih pojavila odličen smisel za črni humor in pestra žilica za umetniško dejavnost. Daleč najbolj znan disidentski umetniški projekt je Belorusko svobodno gledališče, ki je s svojimi predstavami v Veliki Britaniji tik pred volitvami poželo stoječe ovacije in pritegnilo zvezniško občinstvo. Gledališče sta ustanovila zakonca Natalija Koljado in Nikolaj Halezina in v domovini deluje v ilegali. Na predstave vabijo prek sms-sporočil in blogov, po katerih javnost le nekaj ur pred dogodkom seznanijo z mestom srečanja. To je preventiven ukrep, ki so ga sprejeli leta 2007, ko so policijske enote vdrle na njihovo predstavo in aretirale celotno gledališko skupino skupaj z vsemi gledalci. Občinstvu, ki so ga predstavljali zlasti tuji novinarji, so dan pred volitvami v predstavi Območje molka predstavili tragične zgodbe o mladosti v diktatorskem režimu.

»Trenutek je pravi. Ne vem sicer, ali je dovolj, da zrušimo režim, dejstvo pa je, da si vsi želimo spremembe,« je Halezin preroško napovedal množične demonstracije, na katerih se je naslednji dan zbralo 20.000 ljudi, kar je največ v zgodovini samostojne Belorusije. Odziv varnostnih službe je bil neusmiljen, racija pa je bila usodna tudi za Nikolaja in njegovo soprogo. »Smo v KGB. Začeli so čiščenje mesta,« sta po telefonu obvestila prijatelje in znance. Po 14 urah sta bila izpuščena na prostost – verjetno zgolj zaradi slave, ki sta je deležna v tujini.

Umetniška svoboda je že pred volitvami drago stala tri mlade državljane Belorusije, Jauhena Šapčica, Pavla Bandziča in Aleha Anufrienke, ki so bili zaradi videoposnetka Skrij babici potni list odpuščeni iz službe ali izključeni z univerze. V njem so opozorili, da je mogoče samo tako preprečiti še četrti mandat Lukašenka, ki na oblasti vztraja že 16 let. V parodiji, ki je na youtubu nemudoma postal pravi hit, so izpostavili dobro znano dejstvo, po katerem »zadnjega evropskega diktatorja«, kot so ga poimenovali Američani, voli predvsem starejša populacija, kar seveda brez potnega lista ni mogoče storiti. »Nobenega dvoma ni, da za vsem skupaj stojijo ljudje z ideološkega oddelka tajne službe KGB,« je prepričan Bandzič, nekdanji vodja gledališkega oddelka na univerzi, poimenovani po znanem sovjetskem disidentu Andreju Saharovu. »Na fakulteti se bom pozanimal, zakaj me niso do ustreznega roka obvestili o izključitvi, zelo verjetno pa je tudi, da bom odločitev spodbijal na sodišču,« Anufrienka še ni vrgel puške v koruzo.

»Poanta filma je, da je treba naše starše ter babice in dedke opomniti, da ni več tako kot v Sovjetski zvezi in da na volitvah ni več samo enega kandidata,« je Gerasimenko izpostavil glavno sporočilo kratkega filma. Da so mladi, ki jih je precej manj, odvisni od odločitev starejših, ki jih je treba pripraviti, da bodo volili drugače, meni tudi Dudkova, za katero je imel izdelek sicer nasproten učinek od zaželenega: »Beloruska profesorica Elena Gapova, ki predava v Ameriki, se je nanj odzvala zelo negativno. Na račun opozicije je vedno kritična, saj po njenem žalijo tiste, ki volijo za Lukašenka. Imenujejo jih kolhozniki, ki ne znajo misliti s trezno glavo in sprejemati odločitev. V resnici se tako odločajo, ker verjamejo, da jim lahko samo Lukašenko zagotavlja pokojnine.«

Proces še ni končan, a je neizbežen. Stari sovjetski človek tudi v zadnji trdnjavi v Evropi odstopa mesto novi generaciji ljudi, ki so jim blizu vrednote zahodnega sveta, kot so demokracija, človekove pravice in tržno gospodarstvo. ¾

𝕏   Facebook   Telegram   Viber