Grozni – Čečensko glavno mesto je bilo zadnjič v središču svetovne pozornosti po drugi čečenski vojni, ko so ga ruske sile zravnale z zemljo in so ga ZN leta 2003 razglasili za najbolj razdejano mesto na svetu. Od takrat je minilo 13 let, Grozni pa je zaradi bleščečega preporoda dobil vzdevek kavkaški Dubaj.
Mesto z zelo zloveščim imenom je odprlo novo poglavje, polno presežkov. Ponaša se z največjo mošejo v Rusiji in menda celo v Evropi s pomenljivim imenom Srce Čečenije, ki sprejme 10.000 vernikov, njeni minareti, zgrajeni po zgledu Modre mošeje v Istanbulu, se vzpenjajo 62 metrov pod nebo, ponoči nase opominja z razkošno razsvetljavo. Lučaj stran je zrasel kompleks nebotičnikov »Grozni City«, v muzeju posvečenemu prvemu čečenskemu predsedniku Ahmadu Kadirovu pa je največji lestenec v Rusiji, na katerem je 22 kilogramov zlata.
»Ko se je na oblast povzpel njegov sin Ramzan Kadirov, so začeli govoriti, da gradi Potemkinovo vas, in se spraševati, zakaj je to potrebno. Kot človek, ki je šest let hodil po ruševinah, pozdravljam našo Potemkinovo vas. Nihče se nikoli ne bi smel navaditi na ruševine. Nič ne bi imela proti, če bi zgradili še bolj razkošno mesto,« kritike na račun zunanjega razkošja zavrača direktorica mestne knjižnice Sacita Izrailova. Blišč je ne moti, četudi za bleščečimi stenami menda ne živi nihče. Večine Čečenov prav tako ne moti, da je sedanji predsednik kontroverznemu francoskemu igralcu Gérardu Depardieuju podaril pol milijona dolarjev vredno stanovanje v elitnem stanovanjskem kompleksu in da se v novem Groznem v zadnjem času vrstijo pregrešno dragi obiski zvezdnikov: britanske manekenke Liz Hurley, igralcev Hillary Swank in Jean-Claude van Damma, violinistke Vanessa Mae, pevca Seala.
»Smo narod, ki nima nič proti velikodušnim darilom. Razumemo, da gre za politično gesto, s katero želi naš predsednik svetu dokazati, da je pri nas končno zavladal mir,« pojasni uslužbenka nevladne organizacije Dostojanstvo žensk Laura Kadirova. V isti sapi priznava, da zelo veliko ljudi živi pod pragom revščine, brezposelnost je ponekod 80-odstotna.
»Živimo zelo revno. Nikomur ne moreš potarnati, sicer te ubijejo, kot so Natašo,« naključna mimoidoča omeni sodelavko človekoljubne organizacije Memorial Natalijo Estemirova, ki so jo v Čečeniji ubili leta 2009. Pot nam prekriža na osrednji aveniji, poimenovani po ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, ki se v družbi z obema Kadirovima pojavlja na številnih portretih. V središču mesta so zrasli številni elegantni lokali in suši bari, v katerih ne manjka mladine z iPhoni in iPadi. Ljubitelj novih tehnologij je tudi 36-letni predsednik, ki mu ponoči hvalo izrekajo z rdečim neonskim napisom: »Ramzan, hvala ti za Grozni«.
»Pred enim mesecem je na Livejournalu začel pisati svoj blog. V le mesecu dni se je njegov ‘rating’ iz milijon petsto tisoč povečal na 350. mesto. Ne gre za to, kaj piše, ampak za to, kdo je,« čečenski bloger Zaur Cicajev odgovarja na vprašanje, zakaj so predsednikovi zapisi tako priljubljeni. Med pogovorom bere tvite, spremlja televizijski prenos v živo in nas zabava s fotografijami, ki jih prvi mož Čečenije objavlja na svojem Instagramu.
Čečenski strip stoletja
Z njim je okužen tudi Ibragim Zurbekov, producent prvega čečenskega barvnega stripa z naslovom Čečenski strip stoletja, v katerem mlad fant razuzdano življenje, polno alkohola, cigaret in deklet, zamenja za življenje pravovernega muslimana. Tudi po zaslugi tovrstne propagande se vse več mladih Čečenov obrača k islamu in tradicionalnim vrednotam, hkrati pa ostajajo ljubitelji razkošnih avtomobilov ter prestižnih blagovnih znamk, o čemer se je mogoče prepričati iz stripovskih podob, na katerih protagonisti vozijo vozila znamke porsche cayenne in se oblačijo v kreacije francoskega modnega oblikovalca Yvesa Saint Laurenta.
»Vem, da v Evropi celo ministri na delo hodijo kar s kolesom. Tukaj imamo pač drugačno mentaliteto in ljudje ljubijo razkošje,« se Zurbekov zagovarja, da se ljubezen do lepega in spoštovanje tradicionalnih vrednot ne izključujeta. »Ne bi rekla, da postaja čečenska družba vse bolj religiozna, vedno smo bili zelo verni. Celo v Sovjetski zvezi so ljudje molili. Zdaj je to postalo samo bolj dostopno. Poročena čečenska ženska je vedno nosila naglavno ruto, zdaj pa nekatere po lastni želji nosijo tudi hidžab. Samo v državnih službah morajo ženske spoštovati pravila oblačenja z rokavi čez komolec, dolgim krilom, ruto, dokolte mora biti zakrit,« pojasni Ina Ajrapetjan iz nevladne organizacije za pomoč ženskam Sintem (Harmonija). Zatrdi, da so posamezne primere nasilja nad ženskami zaradi nespodobne obleke zaznali le med leti 2010 in 2011. Po ulicah se sprehaja veliko mladih deklet brez naglavnih rut, v visokih petah in celo mini krilih. Alkohol in igralništvo sta prepovedana, razcvetela se je poligamija.
Za popolno fasado življenje ni tako bleščeče, kar je eden od razlogov, da terorizma še niso povsem izkoreninili. Na ulicah je še vedno opaziti veliko policije in vojske, mesto pa zaradi pomanjkanja utripa deluje kot kulisa gledališke predstave. Čečenija se je pred kratkim na naslovnicah svetovnih časopisov spet znašla po zaslugi bratov Carnajev, domnevnih krivcev za teroristični napad na maraton v Bostonu. »Čečenski terorizem ne obstaja, saj terorizem nima nacionalnosti. Najprej so iz Čečenov sovražnike naredili Rusi, zdaj še Američani. Tako je Hitler ravnal z Judi. Komaj milijon nas je, pa smo uspeli ustrahovati ves svet? Smešno. Ne verjamem jim niti besede,« se na mestni tržnici razburja prodajalka Romisa.
Obtožb o »čečenski sledi« so prebivalci Čečenije naveličani in se nanje požvižgajo. »Ni tako, kot govorijo ameriški mediji. Vsi dobro vemo, da se je vojna v Iraku začela z lažjo o orožju za množično uničevanje. Če bi zdaj na Antarktiki našli nafto, bi ameriška oblast objavile, da pingvini predstavljajo krvav režim, zato jih je treba bombardirati,« se bloger Cicajev norčuje iz dejstva, da so v ZDA takoj po bostonskem napadu Čečenijo zamenjali kar s Češko.