Novi stari gruzijski predsednik Mihail Saakašvili je postal leta 2004 najmlajši izvoljeni predsednik katere od evropskih držav. Bleščeča zmaga s plebiscitarno, več kot 96-odstotno podporo in pot, po kateri je v naslednjih nekaj letih peljal državo, ga je naredila za zgled marsikateremu voditelju postsovjetskih držav. Te se vse ukvarjajo s podobno zgodbo: krmarjenjem med vplivom zahoda, zlasti ZDA, in posesivnostjo nekdanje matere Rusije, ki ima poleg političnih razlogov tudi številne gospodarske....
Novi stari gruzijski predsednik Mihail Saakašvili je postal leta 2004 najmlajši izvoljeni predsednik katere od evropskih držav. Bleščeča zmaga s plebiscitarno, več kot 96-odstotno podporo in pot, po kateri je v naslednjih nekaj letih peljal državo, ga je naredila za zgled marsikateremu voditelju postsovjetskih držav. Te se vse ukvarjajo s podobno zgodbo: krmarjenjem med vplivom zahoda, zlasti ZDA, in posesivnostjo nekdanje matere Rusije, ki ima poleg političnih razlogov tudi številne gospodarske.
Z vnovično zmago Saakašvilija se je najprej zazdelo, da je Gruzija za Rusijo dokončno izgubljena. Ne brez škode za Gruzijo. Zaradi Saakašvilijeve sovražne politike do Moskve, ki je predvsem posledica ruske podpore separatističnima gruzijskima pokrajinama Abhaziji in Južni Osetiji, so namreč na zgubi številni Gruzijci; tisti, ki so z začasnim delom v Rusiji polnili družinske proračune in so jih ruske oblasti po izgonu ruskih vojakov iz Gruzije deportirale kar v transportnih helikopterjih, pa tudi vinarji, ki zaradi embarga ne morejo prodajati v Rusiji izjemno cenjenih gruzijskih vin. Saakašvili jih je po volitvah razveselil z izjavo, da si bo v svojem drugem mandatu prizadeval za izboljšanje odnosov z Rusijo.
Povolilno obdobje povzroča Saakašviliju številne notranjepolitične preizkušnje. Morebitne demonstracije, ki jih zaradi domnevnih volilnih nepravilnosti napoveduje opozicija, bodo namreč postale lakmusov papir Saakašvilijeve demokratičnosti. Ponovitve novembrskih dogodkov si ne more privoščiti. Z ostrim obračunom z demonstranti je izbranec zahoda namreč močno omadeževal svoj ugled, v zadrego pa je spravil tudi svoje mentorje.
Dokaz, da se je zahod iz gruzijske učne ure nečesa vendarle naučil, so ponedeljkovi zadržani odzivi na volilni izid. Evropska unija je namreč pozdravila le njihovo izpeljavo, zmagovalca Saakašvilija pa ni niti omenila.
Povolilno obdobje bo zrelostni test tudi za opozicijo. Volitve so namreč po trditvah mednarodnih volilnih opazovalcev potekale brez večjih nepravilnosti. Če bodo dokončni izidi pokazali, da je Saakašvili dejansko zmagal že v prvem krogu, bi tudi opozicija hočeš nočeš morala sprejeti poraz.
Z demonstracijami, grožnjami o državnem udaru in neodgovornimi denarnimi podkupninami politične krize ne bo mogoče razplesti, v napetem ozračju pa ne bo mogoče nadaljevati gospodarskih reform, od katerih bi končno imeli koristi tudi navadni državljani. Od na prvi pogled brezmadežne Saakašvilijeve gospodarske politike ti do zdaj niso imeli kaj prida. Gospodarska rast je v zadnjih letih sicer res dosegala tudi 12 odstotkov na leto, tuje naložbe so se iz leta v leto povečevale, na drugi strani pa je odločen obračun s sivo ekonomijo po žepu močno udaril prav najrevnejši sloj.
Če bi v Gruziji za trenutek pozabili na medsebojna prerekanja, bi vse postalo preprosto. Ne nazadnje, vladajoči in opozicijski politiki zagovarjajo iste prednosti: članstvo v Evropski uniji in zvezi Nato. Zdaj politični nasprotniki so poleg tega še pred petimi leti skupaj izpeljali rožnato revolucijo. Le skupaj bodo lahko izpolnili tudi nove izzive. Nadvse nespametno bi bilo, če mednje ne bi vključili normalizacije odnosov z Rusijo.