Lepo je v naši domovini biti Naš!

Njegove podobe je v šotorskem naselju ob jezeru Selinger, ki leži 350 kilometrov severozahodno od Moskve, mogoče videti na vsakem koraku.

Danes se bo v tem ruskem letoviškem kraju končal štirinajstdnevni izobraževalni tabor »mladinskega, demokratičnega in protifašističnega« gibanja Naši, ki se ga je predlani udeležilo 3000, lani 5000, letos pa že 10 tisoč mladih Rusov iz kar 56 ruskih mest. Prišli so rokerji, pankerji, šminkerji, darkerji, raverji…., skratka mladi Rusi različnih svetovnih nazorov in enim in edinim idolom – ruskim predsednikom Putinom. Temu se konec prihodnjega leta izteče drugi in najverjetneje zadnji predsedniški mandat, saj tretjega ruska ustava ne omogoča. Kljub temu množica mladih oboževalcev na tem položaju tudi v tretje želi prav 55-letnega Vladimirja Putina.

Dobro in zlo

»Kako čudovit je naš predsednik. Moram ga kar poljubiti. Tekoče govori ne vem koliko jezikov. Veš, mislim, da je bog,« med objemanjem lutke ruskega predsednika Putina z občudovanjem v glasu razkrije okroglolična Ana, ki nas spremlja med ogledom. Tabor, na katerem mlade pripravljajo na burne čase parlamentarnih in predsedniških volitev leta 2008, od osme ure zjutraj do enih ponoči kar kipi od življenja.

Druženje se zdaj izteka in čeprav se bodo mladi razšli s težkim srcem, slovo pričakujejo z velikimi upi. »Govori se, da bo prišel naš predsednik Putin, ki Rusije nikoli ne bi pustil na cedilu. Tudi sami bomo za domovino vedno naredili, kar bo potrebno.« Stavek, ki smo ga med sončnim ponedeljkovim obhodom zagotovo slišali največkrat. »Če ne bo on prišel k nam, bomo šli pa mi k njemu. Enkrat smo to že naredili. Ob 60. obletnici zmage nad fašizmom se nas je na Leningrajskem prospektu v Moskvi zbralo kar 50 tisoč, » pove 24-letni Alan Cabisov iz Vladikavkaza, član volilnega programa Naših.

Njihov cilj je zbrati 60 tisoč opazovalcev za parlamentarne in predsedniške volitve v Rusiji leta 2008 in tako zagotoviti, da se volilna prevara – zaradi katere je po njihovem trdnem prepričanju v Ukrajini na oblasti prozahodni Viktor Juščenko – ne bi ponovila še v Rusiji. »Naš glavni cilj je preprečiti oranžno revolucijo tudi v naši domovini, « je odločen Cabisov, ki se med kosilom pohvali, da je prav njihova skupina v taboru najbolj delavna in predavanja najbolj zahtevna.

Po mnenju analitikov je prav oranžna revolucija v sosednji Ukrajini, ki so jo v Kremlju nemudoma pripisali tujim silam, leta 2005 tudi spodbudila ustanovitev gibanja Naši.

V njihovi zgodbi poleg največjega dobrega nastopa tudi najhujše zlo – ruska opozicija, ki jo v taboru opisujejo izključno z besedo fašisti. Za njih je v skrbno urejenem šotorišču rezervirana z bodečo žico obdana zanemarjena zaplata zemlje, polna razbitega stekla in smeti. »Kamp opozicije. Vstop Našim prepovedan,« je v opozorilo zapisano na vhodu.

Nasprotniki režima so vsakdanjega zasmehovanja deležni tudi v lutkovnem gledališču, kjer med drugim nastopajo nekdanja predsedniška kandidatka Irina Hakamada, ruski oligarh in oster Putinov nasprotnik Boris Berezovski ter »oranžna princesa» Julija Timošenko. »Vse predstave imajo srečen konec in sovražniki Rusije so vedno poraženi,« z lutko Putina v naročju pojasni scenaristka Tamara Pavlova, 19-letna aktivistka iz Kurska. Z vsemi svojimi stvaritvami hkrati se ne pusti ovekovečiti, ker da Putin med fašisti nima kaj iskati. Med predvolilno kampanjo bo njeno gledališče s satirami zabavalo vso Rusijo, saj pripravljajo turnejo po vsej državi.

Mesto Naši ima tudi »rdečo četrt«, ki je posvečena vidnim članom opozicije, ki so tam upodobljeni kot prostitutke. Naša vodička kar ni mogla dočakati, da smo prispeli tudi do tja. Med nagajivim hihitanjem je potem kar bruhalo iz nje. »To so ljudje, ki so prodali Rusijo in služijo interesom Združenih držav. Resno vam govorim, za denar so pripravljeni narediti vse. Rekli so nam, da bodo, če jih bomo izbrali na volitvah, nafto skoraj zastonj prodajali Washingtonu,« poduči ob umetniški instalaciji.

»To je Limonov, voditelj Boljševistične stranke, to je Kasparov, voditelj Druge Rusije, to pa je… Joj, za njega sem pa pozabila,« se muza v zadregi. Na pomoč ji priskoči mimoidoči, ki razloži, da gre za voditelja opozicijske Ljudske stranke Kasjanova.

Ko rdečica z dekletovih lic zbledi, ponosno razkrije, da je morala pred odhodom na tabor opraviti poseben izpit in odgovarjati na vprašanja o tem, kaj je to demokracija, pa demokracija suverena in podobno. Prav to so tudi pojmi, ki se jim je v novem priročniku ruske zgodovine posvetil Vladislav Surkov, namestnik šefa predsedniške administracije in glavni ideolog Naših. Njegove demagoške trditve udeleženci tabora ponavljajo v neskončnost in na vprašanja odgovarjajo z vedno enakimi, na pamet naučenimi stavki.

Vrata v tabor so odprta vsem, ki so opravili izpit iz poznavanja ideologije in so sodelovali na vsaj petih akcijah gibanja, kar izkažejo z žigi v rdeči članski izkaznici. Jasna so tudi pravila napredovanja, ki poteka po strogi hierarhični lestvici. Aktivist postaneš, ko znaš na pamet manifest, komisar pa, ko imaš za seboj najmanj dva tabora. »Nauči se manifest, saj ni dolg, samo osem strani. Boš lahko drugo leto prišla za 14 dni, « ob ognju predlaga Ana. Ta že navsezgodaj zagori v šotorskih naseljih vseh 56 mest. Prijazno vabijo v skoraj vsakega od njih in če se vabilu na kosilo ali iz motne jezerske vode pripravljeni čaj ali kavo odzoveš, se previdnemu tipanju gostiteljev o tvojem stališču do Putina in takoj zatem še Busha ni mogoče izogniti.

V taboru mesta Voronež na pripombo o precej nizki rasti ruskega predsednika Putina v bran nemudoma vzame cela skupina. »Nič zato. To sploh nič ne pomeni. Tudi sam sem visok komaj 170 centimetrov,« je zaščitniški svetlolasi in modrooki 17-letnik. Prav fantov in deklet te starosti je bilo na taboru največ, kar ob upoštevanju dejstva, da bodo drugo leto dobili volilno pravico, najverjetneje ni bilo naključje.

O ameriškem predsedniku pozitivnih besed ni mogoče slišati. »Kričijo, da je Sadam Husein ubil 146 ljudi. Molčijo, da jih je George Bush v Iraku pobil že 60 tisoč,« je zapisano na transparentu, ki tik ob plaži opozarja na dvojna merila.

Vera in ljubezen

Je dobro, je zlo in je ljubezen. V objemu gozda je namreč v zakonski stan na letošnjem taboru vstopilo kar 30 parov. Nekateri so se pred tem poznali komaj nekaj dni. Na poročno noč so se preselili v tabor rdečih šotorov, ki je postavljen v obliki srca. Med diskretnim obhodom prostora, rezerviranega za »izboljšanje demografske podobe Rusije«, ki je okrašen z baloni in poročnimi šopki, iz »poročnega gnezda« nepričakovano stopi Aleksij Vasiljev iz Kostrome.

Zaradi vdora v intimo malce v zadregi vprašam, kako in kaj pa naraščaj? »No, saj veste, kako gre to. Čez devet mesecev,« brez pomišljanja odvrne novopečeni mož. Kot kaže, je nadvse resno vzel akcijo »Hočem tri otroke«, ki so jo v taboru sprožili, ker želijo prispevati k večji rodnosti v Rusiji, kar je tudi ena od Putinovih prioritet. Še bolj ambiciozen cilj si je zastavil par iz sosednjega šotora, ki ima na svojem ljubezenskem gnezdecu na dveh kvadratnih metrih »ljubim te« napisano v kar tridesetih jezikih. Na šotorskem platnu je namreč obelodanil, da je v njunem srcu prostora za kar 10 otrok.

V taboru na zemljišču, ki ga je v brezplačni najem dala ruska pravoslavna cerkev, so opravili tudi sedem krstov. V leseni cerkvici, kjer potekajo jutranja bogoslužja in so jo postavili posebej za to priložnost, koordinatorka pravoslavnega oddelka razloži glavne razlike med pravoslavci in katoliki in sklene, da je cerkev za državo izjemnega pomena.

V religioznem oddelku si je mogoče sposoditi versko literaturo in številnih izvodov sploh ni več mogoče dobiti, saj so vsi že izposojeni. Prava uspešnica je bilo menda tudi predavanje v Rusiji znanega pravoslavnega duhovnika, očeta Vsevoloda Čaplina. »Šotor je bil nabito poln. Pravoslavne nauke je razložil preprosto, z raznimi anekdotami. Ljudje so ga zasuli z vprašanji in ga sploh niso hoteli spustiti,« pove Ana, ki nas nadvse ustrežljivo vodi po taboru. Tudi sama obisk pravoslavnega očeta označi za vrhunec taborjenja.

Vsak dan so na urniku štiri predavanja in tabor sta med drugim že obiskala tudi možna kandidata za Putinovega naslednika, oba premierova namestnika Igor Ivanov in Sergej Medvedov. »Predavala sta tudi italijanski in nemški politolog, imamo pa tudi manjše število udeležencev iz tujine, med drugim iz Srbije, Italije in Nemčije,« ponosno objavi Ana in nas takoj zatem kljub upiranju odvleče na tiskovno konferenco ministra za izobraževanje, ki je v nabito polnem šotoru prav takrat začenjal predavanje.

Pripravljeni na klic domovine

»Država Naši« ima tudi svojo vojsko, v katero so vključeni tisti, ki želijo v prihodnosti vstopiti v rusko vojsko. Med njimi je kar šestdeset Amazonk, kot so svoj tabor poimenovale bodoče ruske vojakinje. Zmotimo jih med strelsko vajo. »Boš tudi ti streljala? « spremljevalki pištolo ponudi inštruktor. »Ali si pacifistka ali kaj?! Saj jaz sem tudi, ampak včasih ni druge izbire,» med njenim odkimavanjem razkrije vojak. Sama izziv sprejmem in sem po dobro opravljenem preizkusu deležna trepljanja po ramenih in pohval. »Iz tebe bi lahko naredili ‘killerja’,« hladnokrvno pripomni sicer čisto po vojaško redkobeseden mož v uniformi. Po tej srh zbujajoči opazki ta del tabora nemudoma zapustimo. Prav takrat nebo v krogu preleti formacija ruskih vojaških lovcev suhoj.

Na taborjenju namenjajo veliko pozornosti tudi izobraževanju o zgodovinski vlogi Rusije v veliki domovinski vojni, kot drugo svetovno vojno imenujejo v Rusiji.

K pieteti do žrtev med drugim poziva ogromen plakat s podobo bronastega spomenika ruskemu vojaku iz druge svetovne vojne, ki so ga pred meseci iz središča estonskega glavnega mesta Talin prestavili na tamkajšnje vojaško pokopališče. To dejanje je sprožilo oster odziv ruskih oblasti, pred estonskim veleposlaništvom v Moskvi pa večdnevne in precej burne proteste Naših. Takrat so aktivisti med drugim vdrli celo na tiskovno konferenco estonske veleposlanice v Rusiji Marine Kaljurand in od nje zaradi skrunitve spomenika zahtevali opravičilo.

Spominu padlih ruskih vojakov je posvečen tudi »živi spomenik«, ki ga predstavljata dva v uniforme iz druge svetovne vojne oblečena fanta. Kljub volneni obleki in hudi vročini pred večnim ognjem, iz katerega jima v oči sili dim, vsa zaripla v obraz vztrajata na vzpetini. V nepremičnem položaju morata zdržati eno uro, potem ju bosta zamenjala kolega.

Pod gričem, na katerem stojita »živa kipa«, se pred šotorom vije nepregledna kolona tistih, ki želijo darovati kri. »Prvi dan akcije smo zbrali 157 litrov krvi, ki jo je darovalo 350 ljudi. Kri smo takoj peljali v Moskvo,« se s številkami pohvali Aleksej Kolonin, organizator krvodajalske akcije. Nedaleč stran iz nezavesti, v katero je padla med darovanjem krvi, prebujajo mlado dekle.

Triumf volje

»Gremo! Gremo! Gremo!« navsezgodaj zjutraj z velikega odra po megafonu pozivajo tri dekleta. Ob razbijajoči tehno glasbi, ki se razlega iz zvočnikov in para ušesa, se nepregledna množica mladenk v športnih oblačilih, ob vajah aerobike prebuja v nov dan. Istočasno – ob osmih zjutraj – se fantje poženejo v petkilometrski tek po gozdu. Zaspance, ki obvezno rekreacijo preskočijo več kot dvakrat, kaznujejo s predčasnim odhodom domov. Za vse udeležence, ki si štirinajstdnevnih počitnic in razkošja plezanja, jadranja, fitnesa in neomejenega interneta sicer ne bi mogli privoščiti, bi bila to napaka, ki si je ne morejo in nočejo privoščiti.

V taboru, ki je popolnoma brezplačen, se jim najbrž prav zato ni težko sprijazniti s strogim redom in disciplino. Ta narekuje obvezen obisk predavanj, pripravo drv za kurjavo in obede, ob enih ponoči pa spanje. Alkohol je strogo prepovedan in prav na tem testu je nekaterim že spodletelo, kar je bilo v državi pivske tradicije mogoče pričakovati.

Da se pravilo krši, je postalo jasno že ob začetku ekskurzije v Moskvi, ko se je skupini pretežno tujih novinarjev pridružila precej okajena 27-letna Rusinja Alisa, ki sama ni novinarka. »Se bova družili in vso noč popivali?« zarotniško predlaga takoj ob prihodu na avtobus in na izmikanje, češ da je alkohol prepovedan, samo brezbrižno zamahne z roko. »V tabor tovorim zaloge vodke in moji prijatelji me tam že nestrpno pričakujejo,« razkrije brez premisleka. Le nekaj minut kasneje radoživa mladenka s kričanjem, da pred tujci Rusije res ne gre kritizirati, grobo poseže v pogovor, v katerem sopotnik Dmitrij, novinar novega ruskega časopisa Ekskluziv, razlaga o opozicijskih medijih v Rusiji.

Naslednje jutro nam prav to, od prekrokane noči vidno utrujeno dekle zabiča, da je alkohol v taboru strogo prepovedan. Zlobne opazke, češ da se je še sinoči širokoustila z nečim povsem drugim, ne komentira.

Umetno svetlolasko smo čisto po naključju pozneje opazili le še na fotografiji, na kateri stoji tik za voditeljem gibanja Vasilijem Jakemenkom, ki ga udeleženci tabora občudujejo skoraj tako goreče kot ruskega predsednika. Politik, ki je gibanje Naši postavil na noge, se je novinarjem posvetil na sklicani tiskovni konferenci ob koncu izleta. »Ne, ne morem vam povedati, koliko vse to stane, ker ni centralnega proračuna. Podružnice v vsakem mestu sredstva za tabor zberejo same. Denarja za vse to ne zagotavlja oblast, ampak zasebni sponzorji,« v odgovoru na novinarsko vprašanje zatrdi Jakemenko, ki kategorično zanika tudi denarno podporo ruskega plinskega monopolista Gazproma. »Gazprom ne prispeva niti kupejke?« naprej vrta novinar Timesa. »Niti kupejke,« v podobno polomljeni ruščini, v kakršni je bilo zastavljeno vprašanje, porogljivo odvrne Jakemenko. Ta 36-letni »mladinec« se zdaj od gibanja Naši sicer nepreklicno poslavlja, za karizmatičnega Rusa pa bomo zagotovo še slišali. »Tudi v prihodnje bom za državo od sebe dal najboljše, kar zmorem,« je skrivnosten glede svoje bodoče naloge. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber