Ruski predsednik Vladimir Putin bo v torek obiskal Italijo, kar je po Madžarski njegov drugi obisk v članici EU in zveze Nato po izbruhu krize v Ukrajini pred dobrim letom dni. »Na Evropo nikoli nismo gledali kot na ljubico, ampak smo ji vedno ponujali resne odnose. Nismo mi krivi za poslabšanje odnosov, ampak naši partnerji, ki so proti nam uvedli sankcije,« je pred obiskom poudaril v intervjuju za italijanski Corriere della Sera....
Ruski predsednik Vladimir Putin bo v torek obiskal Italijo, kar je po Madžarski njegov drugi obisk v članici EU in zveze Nato po izbruhu krize v Ukrajini pred dobrim letom dni.
»Na Evropo nikoli nismo gledali kot na ljubico, ampak smo ji vedno ponujali resne odnose. Nismo mi krivi za poslabšanje odnosov, ampak naši partnerji, ki so proti nam uvedli sankcije,« je pred obiskom poudaril v intervjuju za italijanski Corriere della Sera.
Potencial zahodnih sankcij proti Rusiji še zdaleč ni izčrpan, prav tako ni izčrpana niti paleta bolj ali manj verjetnih razlogov za podaljšanje starih in uvedbo dodatnih sankcij. Nova vojna v Donbasu se je razplamtela tik pred začetkom vrha G7 v Nemčiji, na katerem bo ameriški predsednik Barack Obama pozval k nadaljevanju kaznovalnih ukrepov proti Rusiji, ter skorajšnjim vrhom Evropske unije, na katerem bodo odločali prav o novih sankcijah.
Ruski nacionalisti že nekaj časa opozarjajo, da je Rusija pravzaprav kolonija Zahoda in da zato potencialni dolgoročni uspeh sankcij ni izključen. Zahodne sankcije so po njihovem instrument za spremembo ruskega režima od znotraj. Oslabiti eno skupino, okrepiti drugo, podžgati notranja protislovja – vse do nejedrskega uničenja Rusije kot geopolitičnega in zgodovinskega projekta, ki se je edini sposoben upreti čezoceanskemu gigantu.
S perspektive ruskih sovražnikov se je takšna metoda v zgodovini izkazala za edino uspešno. Leta 1917 se je tako rekoč v enem dnevu sesul večstoletni Ruski imperij. Po uradni različici je bil to »samomor«, po neuradni pa je bolnemu ruskemu pacientu izdatno pomagal nemški generalni štab. Državljanske vojne med »rdečimi« in »belimi« verjetno ne bi bilo, če v takratni Rusiji ne bi imeli opraviti z impotenco na vrhu oblasti ter ponižanjem nižjih slojev oziroma socialno nepravičnostjo.
Aktualna ruska elita je po kupni moči morda celo pred knezi in drugim plemstvom iz carskih časov. Predlani smo brali o hčeri moskovskega birokrata srednje roke Jekaterini Ribolovjevi, ki je kupila Onasisov družinski otok Skorpios, pred kratkim pa se je otoški tisk razpisal o malo znanem ruskem podjetniku Andreju Gončarenku, ki je v Londonu kupil največjo zasebno posestvo. Posameznika iz obeh primerov se sploh ne uvrščata na lestvico stotih najbogatejših ali vplivnejših Rusov!
Če jih primerjamo s staro rusko aristokracijo, ruski oligarhi niso nikakršna aristokracija in so bolj sovjetski kot ruski, saj so to povečini ljudje, ki so si prilastili bogastvo sovjetskega naroda. Nepremičnine na Zahodu, kamor na šolanje pošiljajo tudi svoje otroke, so najboljši dokaz, da je podobno kot pred stotimi leti ruska vladajoča elita pravzaprav zahodna tako po mentaliteti kot po metodah.
Pretirano bi bilo trditi, da so vsi Putinovi oligarhi tudi njegovi potencialni zarotniki, vendar vseeno ne smemo pozabiti, da so tudi pred stotimi leti Rusijo uničile predvsem intrige podpornikov monarhije. Sodobnih Jusupovov bi se v Kremlju morali bati tudi zdaj. Za rusko oblast so dolgoročna tempirana bomba najvplivnejši, najbolj lojalni in najbogatejši državljani Ruske federacije.