V 20. stoletju se je pri podeljevanju Nobelove nagrade za literaturo spoštovalo ravnovesje med politiko, ideologijo in estetiko, v 21. stoletju pa so literarni aspekti potisnjeni na stranski tir. Politika je v prvem planu. »Ne maram 84 odstotkov Rusov, ki pozivajo k umorom Ukrajincev,« je ob prejemu letošnje nagrade izjavila nagrajenka Svetlana Aleksijevič (Belorusija). Vojna v Donbasu, v kateri je umrlo več kot osem tisoč ljudi, je zanjo posledica ruske intervencije....
V 20. stoletju se je pri podeljevanju Nobelove nagrade za literaturo spoštovalo ravnovesje med politiko, ideologijo in estetiko, v 21. stoletju pa so literarni aspekti potisnjeni na stranski tir. Politika je v prvem planu.
»Ne maram 84 odstotkov Rusov, ki pozivajo k umorom Ukrajincev,« je ob prejemu letošnje nagrade izjavila nagrajenka Svetlana Aleksijevič (Belorusija). Vojna v Donbasu, v kateri je umrlo več kot osem tisoč ljudi, je zanjo posledica ruske intervencije.
»Madame, s tovrstnimi izjavami ne samo da lažete in govorite neresnico, vi prezirate realnost!« ji v odprtem pismu očita švicarska pisateljica Hélène Richard-Favre.
»V Donbasu, ki ste ga omenjali na tiskovni konferenci, je 24-letna Lilja izgubila nogo, ker je s svojim telesom zaščitila enajstmesečnega sina, ko so napadli avtobus, v katerem sta potovala. Tako kot številni drugi primeri ubijanja in uničevanja v Donbasu gre za dejanja ukrajinske vlade, ki jo podpira Zahod,« je bila jasna Švicarka. Tudi v našem stoletju obstajajo veliki ljudje, ki jih laž navda z veliko bolečino. Zato lahko pišejo veliko literaturo.
Aleksijevičeva ustvarja v ruščini, kar govori o tem, da je ruščina pravzaprav edini še resnično živ vzhodnoslovanski jezik. V ruščini piše tudi ukrajinski pisatelj Andrej Kurkov, ki je svoj Majdanski dnevnik predstavljal prav tako v Sloveniji. Tudi večina drugih ukrajinskih in beloruskih pisateljev, ki radi poudarjajo, »da Ukrajinci in Rusi nikoli ne bodo bratje«, piše v ruskem jeziku.
Letošnja Nobelova nagrada za literaturo je resda napisana v ruščini, vendar nima nikakršne zveze z rusko literaturo, za katero lahko mirne duše rečemo, da v svetu literature predstavlja standard in merilo. Tako kot denimo francoska literatura.
Ko je kanadska pisateljica Alice Munro leta 2013 prejela Nobelovo nagrado za literaturo, so kritiki nenehno ponavljali, da posnema slog Čehova. O letošnjem kandidatu za nagrado, Kenijcu Ngũgĩju wa Thiong’oju, smo lahko prebirali, da je pri njem čutiti vpliv Dostojevskega.
S knjigo o vstaji upornikov Mau Mau, ki je napisana v kikujščini, je imel lepe obete za zmago. Zato ker nagrade že dolgo ni dobil afriški pisatelj, ki se je povrhu vsega boril proti kolonializmu. Japonec Haruki Murakami in češki pisatelj Milan Kundera v resnici nista imela nobenih možnosti.
Aleksijevičeva v svojih delih obravnava predvsem sovjetski naturalizem, zato je nobelovski odbor letos pravzaprav nagradil zadnji sovjetski literarni artefakt. Čeprav avtorica v svojih delih ostro kritizira Sovjetsko zvezo, velja spomniti, da jo je že sovjetska epoha nagradila z vsemi pomembnejšimi literarnimi nagradami – od medalje Leninskega komsomolca do priznanj Zveze sovjetskih pisateljev.
V nasprotju s sovjetsko umetnostjo je velika ruska literatura nesmrtna. Zato ne potrebuje nagrad.