Okostnjaki v omari zahodne civilizacije

Polona Frelih

V želji po bogastvu in slavi so zahodni kolonizatorji pomorili na milijone ljudi. Vsakič, ko v Bruslju, Parizu, Londonu ali Amsterdamu občudujemo razkošne neoklasicistične palače, se velja opomniti, da je zahodna civilizacija pravzaprav zrasla na trpljenju afriških, azijskih in ameriških plemen.

V Bruslju, kjer je danes središče Evropske unije, so bili še leta 1958 živalski vrtovi, v katerih si obiskovalci niso ogledovali živali, ampak so občudovali in hranili temnopolte ljudi, ki so jih tja pripeljali iz belgijskega Konga. Po razglasitvi neodvisnosti se je preimenoval v Zair, danes se imenuje Demokratična republika Kongo, najhujšemu mučenju pa so bili tamkajšni prebivalci izpostavljeni, ko se je država v posmeh vsakršni svobodi imenovala Svobodna država Kongo (Kongo Vrijstadt). Šlo je za osebno lastnino belgijskega kralja Leopolda II., uglajenega aristokrata, gurmana in ljubitelja vsega lepega, ki je bil za dobiček pripravljen narediti čisto vse.

Danes bi bil na naslovnici Forbesa

»Kako je lahko tako prijetna oseba postala eden največjih škodljivcev v sodobni zgodovini? Preprosto. Kongo je bil zanj samo poslovni projekt, kjer je ustvarjal dobiček. Danes bi prišel na naslovnico Forbesa in imel častni govor na svetovnem gospodarskem forumu,« je bloger Henry Chinasky potegnil vzporednice z današnjim časom.

Nazadnje so se po reki Kongo prek misijonarjev in popotnikov proti Evropi vendarle začele širiti vesti o Leopoldovem »gospodarskem kanibalizmu«, ki so ga dokazovali s fotografijami otrok z odsekanimi rokami, kar je bila kazen za vse, ki niso dosegali kvot za proizvodnjo kavčuka. Šušljalo se je o posilstvih, natikanju na kole, sekanju glav in genitalij, kanibalizmu ter odiranju živih ljudi, na kar se je Leopold odzval z vneto PR-kampanjo, kar njemu podobni počnejo še zdaj. Da bi dokazal nasprotno, je na bregovih jezera Tervuren ustanovil afriško vas, v kateri je na ogled postavil 200 afriških domorodcev.

Razstava »živih skulptur«, med katerimi so nekatere pred očmi gledalcev umirale od mraza, a se »civilizirani obiskovalci« zaradi tega niso pretirano vznemirjali, je bila tako uspešna, da je Leopold II. za potrebe stalne razstave postavil razkošni Kraljevi muzej za Srednjo Afriko. Še do pred kratkim je bilo tam mogoče videti Afriko skozi oči kralja, ki je verjel, da je »civiliziranje divjakov« breme oziroma dolžnost belega človeka kot v istoimenski pesmi sugerira britanski poet Rudyard Kipling. Zaradi ostrih kritik afriške diaspore so v muzeju pred dvema letoma začeli obsežno prenovo, ki se bo končala predvidoma prihodnje leto. Zanimovo bo videti, kaj bodo postavili na ogled.

Srce teme

»Ta kraj me navdaja s čudnimi občutki. Gre za mešanico gnusa, presenečenja in nejevere. V vseh sobanah naletiš na enako sporočilo: Belgijci so v Kongu počeli samo dobre stvari. Zelo dobre stvari. Gre za legitimizacijo belgijske prisotnosti v Kongu,« je v pretresljivem BBC-jevem dokumentarnem filmu z naslovom Beli kralj, rdeča guma in črna smrt na račun muzeja kritičen profesor Elikia M' Bokolo iz pariške École des Hautes Études en Sciences Sociales.

Film se poglobi v srce enega najbolj zločinskih režimov vseh časov, v katerem so s pomočjo 19.000-članske ljudožerske milice Force Publique ter budnim očesom 420 belgijskih uradnikov, večinoma navadnih kriminalcev, iztrebili okoli deset milijonov ljudi, kar je bila polovica vsega prebivalstva.

O tem govori roman poljskega pisatelja Josepha Konrada, ki kaže, da se lahko »civilizirani ljudje« kaj hitro spremenijo v množične morilce. Čeprav so nekateri afriški intelektualci knjigo kritizirali kot samo še eno v vrsti dehumanizacij Afričanov, je njeno sporočilo precej širše. Ne nazadnje je roman navdihnil kultni film Francisa Forda Coppole Apokalipsa zdaj!, ki je dogajanje prenesel v Vietnam in Kambodžo v času »ameriške vojne«. V njej je po različnih ocenah umrlo od ena do tri milijone Vietnamcev.

Za Keitha Carabina, profesorja univerze v Kentu in predsednika Conradovega društva, je Srce teme najpomembnejši roman zadnjih 100 let. »Ne zato, ker bi bil najboljši, ampak zato, ker je napovedal, kako bodo v 20. stoletju končali številni voditelji z vizijo uvesti nove modele družbe – na primer Hitler, Lenin, Pol Pot in Mao. Ker so razočarani nad odzivom prav tistega dela prebivalstva, ki so mu hoteli »pomagati«, poskušajo »iztrebiti vse te divjake«. Če bi Cheney, Bush in drugi prebrali Srce teme, ne bi napadli Iraka z absurdno, utopično utvaro, da Iračani koprnijo po demokraciji.«

Američani se za svoje napake uradno niso nikoli opravičili. Tudi ko gre za belgijsko izkoriščanje in zlorabljanje Konga, je bilo šele leta 2002 mogoče slišati »globoko in iskreno obžalovanje« takratnega belgijskega zunanjega ministra Louisa Michela, pa še to samo za umor prvega voditelja neodvisnega Zaira Patrica Lumumbe, pri katerem so sodelovali belgijski oficirji.

Nizozemska se je šele leta 2013 opravičila za umore na tisoče Indonezijcev leta 1940, pripadniki osvobodilnega kenijskega gibanja Mau Mau pa so opravičilo za mučenja v britanskih taboriščih prejeli šele po sodni bitki, ki je trajala več desetletij.

Najbolj izrazit je molk

»V muzeju Quai Branly v Parizu in muzeju Victoria and Albert v Londonu so razstavili večino umetnosti, ki so jo nagrabili v imperialnih časih. Ko gre za spomine na kolonializem, je najbolj izrazit molk,« je za Time ocenil profesor moderne evropske zgodovine iz stanfordske univerze J. P. Daughton. Izjavo o tem, da na obisk v Indijo odhaja v »duhu ponižnosti«, s čimer je nekdanji britanski premier David Cameron leta 2010 začel uradni obisk v nekdanji britanski koloniji, je morda res mogoče razumeti kot diskretno opravičilo, vendar številni Britanci še zdaj menijo, da zanjo ni bilo potrebe, saj so Indijcem delali samo dobro.

V resnici je pod 200-letno britansko upravo več milijonov Indijcev umrlo ob lakote, ki je bila posledica predvsem brezobzirnega izkoriščanja. Indijski kmetje so morali svoje pridelke v obliki davkov oddajati britanskim upraviteljem. Kontrast med podhranjenimi Indijci in ležerno obedajočimi britanskimi častniki v kolonialnih klubih simbolizira enega od najtemnejših poglavij britanske vladavine na Indijski podcelini.

Churchillova skrivna vojna

V knjigi z naslovom Churchillova skrivna vojna raziskovalka in pisateljica Madhusree Mukerjee nekdanjega britanskega premiera Winstona Churchilla obtožuje, da je vedel za veliko lakoto, ki je v pokrajini Bengal vladala med drugo svetovno vojno, vendar zaradi svojega rasizma ni hotel pomagati.

»Govoril je: ‘Sovražim Indijce. Gre za zveri z zversko religijo. Sami so krivi za lakoto, saj se plodijo kot zajci.’ Njegovo rasistično sovraštvo je izviralo iz dejstva, da je svoj imperij ljubil tako kot ljubosumen mož ljubi svojo trofejno ljubico. Raje bi jo uničil, kot ji pustil oditi,« je bila kritična na račun britanskega medvojnega voditelja.

Obtožuje ga, da pošiljk žita ni dovolil preusmeriti od dobro oskrbovanih britanskih vojakov k stradajočim Indijcem in da je onemogočil tudi prihod ameriških in kanadskih ladij. Indijcem je menda poleg tega prepovedal uporabiti tudi lastne ladje in sredstva. Ker je bilo povpraševanje ogromno, so cene pšenice takrat poskočile v nebo, zato je za revne postala nedosegljiva. V knjigi Churchilla obtožujejo še, da je o umiranju zaradi lakote prejel celo neposredno opozorilo britanske oblasti v Delhiju, vendar je nanj lakonično odgovoril: »Zakaj pa Gandi še ni mrtev?«

»Ne moremo reči, da svet ni vedel«

Če navedbe iz knjige držijo, za kar avtorica ponuja številne dokaze, potem britanski vojni heroj Winston Churchill v resnici ni bil nič boljši od sovjetskega medvojnega voditelja Josipa Stalina, s katerim sta se skupaj uprla nacistom. S svojo prisilno kolonizacijo je tudi Stalin povzročil veliko lakoto, ki je v nekdanji žitnici Sovjetske zveze – Ukrajini – zahtevala na milijone življenj, zaradi lakote pa so takrat umirali tudi v Rusiji in Kazahstanu.

»Ne moremo reči, da svet ni vedel. Na žalost se s tem niso hoteli ukvarjati. To je bil čas velike depresije, gospodarske krize, ki ga je Sovjetska zveza izrabljala za to, da je na zahod poceni prodajala žito, ki ga je pobirala od lakote umirajočim kmetom. Denar je porabila za industrializacijo države. Zahod je poceni žito kupoval, čeprav je vedel, da je zaradi tega umrlo več milijonov ljudi,« mi je pred leti v intervjuju povedal ukrajinski zgodovinar Volodimir Vjatrovič. Njegova temeljna misel je, da se je Hitler zgodil tudi zato, ker nihče ni poskušal kaznovati Stalina. Taborišča smrti, prisilno delo in genocid so obstajali pred obema.

Zgodovinski govor, ki se me je še posebno dotaknil, je govor Hitlerja sedem dni pred invazijo na Poljsko avgusta 1939. Poveljnikom nemške vojske je naročil, naj bodo do Poljakov še posebno kruti in neusmiljeni, češ da nikoli ne bodo odgovarjali. »Kdo se sploh še spominja zatrtja Armencev?« mi je ameriški veleposlanik za človekov pravice Stephen J. Rapp pred kratkim odgovoril na vprašanje, zakaj administracija ameriškega predsednika Baracka Obame pokola milijona Armencev noče opredeliti za genocid.

Ne smemo pozabiti! Ne smemo dovoliti zlorabe žrtev v politične namene!

𝕏   Facebook   Telegram   Viber