Pred dobrim tednom dni je izbruhnila zelo hladna vojna. Pravzaprav ledena. Dogaja se namreč štiri kilometre pod Severnim tečajem, kamor sta ruski podmornici simbolično zapičili državno trobojnico. V svetu je završalo; izjave so dajali zunanji ministri in med večni led in sneg so takoj pohitele posadke znanstvenikov iz držav, zainteresiranih predvsem za tamkajšnja neizmerna naravna bogastva. Predsednik Vladimir Putin je bil modro tiho. Pustil je, da so o namenih ruske odprave ugibali drugi in po dolgem času je na televizijskih ekranih kazal širok nasmeh....
Pred dobrim tednom dni je izbruhnila zelo hladna vojna. Pravzaprav ledena. Dogaja se namreč štiri kilometre pod Severnim tečajem, kamor sta ruski podmornici simbolično zapičili državno trobojnico. V svetu je završalo; izjave so dajali zunanji ministri in med večni led in sneg so takoj pohitele posadke znanstvenikov iz držav, zainteresiranih predvsem za tamkajšnja neizmerna naravna bogastva. Predsednik Vladimir Putin je bil modro tiho. Pustil je, da so o namenih ruske odprave ugibali drugi in po dolgem času je na televizijskih ekranih kazal širok nasmeh. Takoj zatem, minulo sredo, je iz rokava potegnil nov adut: Roskosmos, ruska zvezna vesoljska agencija, je sporočila, da bo do konca meseca vladi predložila nov vesoljski program, ki bo dal prednost vnovičnemu pristanku na Luni s človeško posadko. Gre za staro bolečino naroda, ki so ga po tem, ko je nekaj časa vodil pri raziskovanju vesolja, leta 1969 prehiteli Američani. In gre za tekmo, kdo bo na satelitu prvi postavil stalno bazo, ki bo rabila kot odskočna deska za nadaljnje raziskovanje vesolja.
Rusija je že dalj časa pod drobnogledom. Najprej so jo na naslovnice pripeljale stvari, ki bi jih sama raje pometla pod preprogo in so bile bolj ali manj povezane z očitki o pomanjkanju demokracije; umori novinarjev in političnih nasprotnikov, oviranje opozicije in nasilno podržavljanje podjetij.
Zdaj pod žaromete sili sama – z ekstravagantnimi odpravami, aktiviranjem raketnega ščita okoli Moskve in drugim razkazovanjem vojaške moči. Minuli teden skorajda ni bilo dneva brez preizkušanja kakšne od ruskih raket in pompoznega razkrivanja vojaških načrtov. In ko smo novinarji vestno popisovali vso to igro, so vojaški strokovnjaki ocenjevali, da gre le za hvalisanje brez prave podlage. Da stari medved samo rjove, moči pa nima prav veliko. Vojaško tehniko, ki so jo ponosno postavili na ogled, je namreč že precej načel zob časa. Poleg tega je Rusija zadnje dni s preleti svojih bombnikov preizkušala tudi živce članic Nata, celo ZDA, v sosednji Gruziji pa naj bi celo odvrgla bombo. Vtis na Zahodu in doma je bil narejen. Rusija je kot feniks vstala iz pepela.
Vse to je le stopnjevanje grmečih besed in groženj z napadi na evropske cilje ob postavitvi protijedrskega ščita. Tudi tu se zdi, da se za robatim besednjakom skriva le boleča nemoč aktivno posegati na območja, na katerih je kraljevala še ne tako davno. Kot da ne bi hotela razumeti, da sta Češka in Poljska ušli njenemu vplivu in na svojem ozemlju lahko postavita, kar se jima zahoče.
Iz njene interesne sfere se vse bolj trga tudi Belorusija, ki je za to začela plačevati svojo ceno. Tisoč kubičnih metrov plina jo je donedavna stalo petdeset dolarjev, po novem dvakrat toliko. Putin je stvari pač postavil trdo: če želiš biti neodvisen, plačuj ceno, kakršna velja za neodvisne. Za Ruse so nekdanji sovjetski sateliti, kot sta Ukrajina in Gruzija, namreč dvoživke v najslabšem pomenu besede; dobrikajo se Zahodu, na drugi strani pa bi sedeli na materialnih bonitetah iz časov, ki bi jih sicer najraje pozabili.
Kaj se dogaja? Se je Rusija, kot opozarja večina zahodnih medijev, na krilih naftnega denarja ter grobo in neposredno resnično namenila nazaj na svetovni politični vrh? Dejstvo je, da Kremelj trenutno igra z vsemi figurami, ki so v njegovem dosegu. Kjer tempa ne more narekovati z nafto, najde druge načine. Denimo ideološke, kot je bilo z Estonijo, in zastraševalne, kamor sodi urejanje zadev s polonijem v Veliki Britaniji. Poročanje zahodnih medijev o vsem naštetem si povprečen Rus razlaga kot proizvod zahodne propagande, ki bi njihovo državo še naprej želela videti v podrejenem položaju, v kakršnem je bila zadnjih dvajset let. Tisti Rusi, ki jih polni supermarketi, zahodni avtomobili in odprte meje niso zadovoljili in so pogrešali sijaj, moč in slavo stare Sovjetske zveze, so danes navdušeni. Za miren spanec za zdaj optimistično predpostavimo, da gre le za dokazovanje in da je za uvajanje prave demokracije v Rusiji morda še dovolj časa. Da je prioriteta trenutnega ruskega vodstva zgolj postaviti državo nazaj na noge in okrepiti trhlo notranje ravnovesje, ki se je v zadnjih letih le stežka vzpostavilo. Številni Rusi danes imajo samozavest, upanje in zaupanje – lastnosti, ki jih še pred nekaj leti niso poznali.
Kakorkoli, dvignjene obrvi svetovne javnosti so upravičene. Zgodovina uči, da so se v podobnih razmerah – torej na tleh še vedno izmučene države, s poveličevanjem lastnega naroda, razkazovanjem moči represivnega aparata, zatiranjem manjšin in svobodomiselnih intelektualcev ter z demagoško vzgojo domoljubne mladine – že rodile strahotne posledice.
Da pa t. i. svobodni svet s strahom pred novim ruskim imperializmom misli resno, bomo verjeli šele, ko bodo – tako kot so te dni pohiteli na Severni tečaj – pohiteli tudi, ko bo v Rusiji ugasnil neodvisen medij, ko bo pod streli padel novinar in ko bodo prepovedali kako opozicijsko stranko. Dotlej pa si lahko mirno dovolimo špekulirati, da gre le za igro velikih. •