Prizori iz Bostona, na katerih pripadniki ameriških varnostnih služb v polni bojni opravi od vrat do vrat lovijo domnevna napadalca na bostonski maraton, so neprijetno spominjali na prizore protiterorističnih operacij na Severnem Kavkazu. »Likvidacije teroristov«, kot jim strokovno pravijo ruske varnostne službe, že dve desetletji ostro kritizirajo človekoljubne organizacije in zahodne države. Bostonska iskalna akcija od vrat do vrat, v kateri so enega osumljenca »likvidirali«, se v ničemer ni razlikovala od ruskega lomastenja na Severnem Kavkazu....
Prizori iz Bostona, na katerih pripadniki ameriških varnostnih služb v polni bojni opravi od vrat do vrat lovijo domnevna napadalca na bostonski maraton, so neprijetno spominjali na prizore protiterorističnih operacij na Severnem Kavkazu. »Likvidacije teroristov«, kot jim strokovno pravijo ruske varnostne službe, že dve desetletji ostro kritizirajo človekoljubne organizacije in zahodne države.
Bostonska iskalna akcija od vrat do vrat, v kateri so enega osumljenca »likvidirali«, se v ničemer ni razlikovala od ruskega lomastenja na Severnem Kavkazu. Ko se bo Američanom spet zahotelo Rusijo kritizirali na račun človekovih pravic, naj se raje ugriznejo v jezik.
Nič manj sprevržena ni izjava čečenskega predsednika Ramzana Kadirova, ki je dejal, da sta brata Cernajev odraščala v Združenih državah Amerike, zato sta produkt ameriške vzgoje in ameriška terorista. Izjavo so nekritično povzeli številni izrazito protiameriško usmerjeni mediji in posamezniki, ki z obema rokama pograbijo vsako priložnost za demonizacijo Amerike.
Brata Cernajev sta bolj kot karkoli drugega žrtvi nesrečnih okoliščin. Predstavnika čečenske emigracije, ki se je začela davnega leta 1944, ko je sovjetski diktator Josif Stalin ves čečenski narod izgnal v Kazahstan. Družina Cernajev je med prvo čečensko vojno pobegnila v Kirgizijo, živeli so v Dagestanu, nazadnje pa sta se brata ustalila v Združenih državah Amerike, kjer sta dobila tudi državljanstvo. Enako močno kot čečenske korenine jih je izoblikovala Amerika, še najbolj pa verjetno boleč proces emigracije ter občutek sprejetosti in nesprejetosti v novi državi,« je Julia Loeffe zapisala v komentarju Dve domovini, ki je bil objavljen v The New Republic.
V medijih, tudi slovenskih, so se protiameriške orgije začele že na dan terorističnega napada, na kar je Mitja Iršič opozoril pod naslovom Kruti, vase zagledani, omejeni Slovenci. V njem je zapisal, da zaradi slovenskih odzivov na bostonski maraton izgublja vero v slovenstvo.
»Komentatorji se delijo v tri skupine: tiste, ki se na tragedijo odzivajo cinično v smislu ‘kaj pa otroci, ki umirajo na Bližnjem vzhodu zaradi ameriške imperialistične politike’. Drugi so tisti, ki so napad že vnaprej zanesljivo označili za ‘false flag’ napad, ki so ga uprizorili Američani sami kot pretvezo za nove vojaške akcije«, je zapisal v odprtem pismu vsem slovenskim publikacijam. Objavile so ga le redke.
Žrtve ameriških vojaških operacij v Afganistanu, Pakistanu kot tudi žrtve vojne v Siriji, si seveda zaslužijo pozornost in enakopravno obravnavo. A skrajno brezsrčno, cinično in populistično se mi zdi, da se eno tragedijo izrablja za opozorjanje na neko drugo trpljenje.
Tudi žrtve bostonskega napada so predvsem žrtve. In verjetno se večina ne strinja z ameriško imperialistično politiko. Ne zaslužijo si, da njihovo osebno tragedijo relativiziramo samo zato, ker so Američani. Ne nazadnje niso samo Američani tisti, ki so sočasno rablji in žrtve.