Decembra zgolj za Putina ali proti njemu Bližajoče se decembrske parlamentarne volitve v Rusiji v grobih razmerjih političnih sil velikih sprememb ne bodo prinesle. Večina državljanov si na čelu države pač še naprej želi Vladimirja Putina, funkcija, ki bi jo pri tem zasedel, pa se ljudstvu niti ne zdi tako zelo pomembna. Vjačeslav Volodin, funkcionar vodilne Združene Rusije, je s tem v zvezi minuli teden dejal: »Drugi december bo v svojem bistvu zgolj referendum o tem, kaj je počel, počne in bo počel Vladimir Putin....
Decembra zgolj za Putina ali proti njemu
Bližajoče se decembrske parlamentarne volitve v Rusiji v grobih razmerjih političnih sil velikih sprememb ne bodo prinesle. Večina državljanov si na čelu države pač še naprej želi Vladimirja Putina, funkcija, ki bi jo pri tem zasedel, pa se ljudstvu niti ne zdi tako zelo pomembna. Vjačeslav Volodin, funkcionar vodilne Združene Rusije, je s tem v zvezi minuli teden dejal: »Drugi december bo v svojem bistvu zgolj referendum o tem, kaj je počel, počne in bo počel Vladimir Putin.«
Zato pa se bodo, kot kaže, premaknile sile znotraj institucij največje države na svetu. Potem ko je Putin napovedal, da ne stremi k tretjemu predsedniškemu mandatu in je svoje ime posodil prvemu mestu volilne liste stranke Združena Rusija, bo volitve bržkone izrabil, da se izvije iz sicer težko rešljive zagate: kako ostati vpliven v državi, ki jo je v sedmih letih svojega mandata sam napravil odvisno zgolj od volje ene same osebe: predsednika države. Neodvisno raziskovalno središče Levada je v zadnji raziskavi javnega mnenja vprašalo državljane tudi o pomenu ruskega zakonodajnega organa. 37 odstotkov jih je menilo, da je duma nepotrebna, ne dosti več, komaj 48 odstotkov pa, da naj parlament ostane.
S tem ko se je Putin odločil nastopiti v volilni kampanji, je popolnoma izničil običajen spopad programov političnih strank. Volivci so se v samo mesecu dni razporedili na liniji za Putina in proti njemu. To kažejo tudi javnomnenjska merjenja. Popularnost Združene Rusije je s 55 odstotkov bliskovito zrasla na 68 odstotkov, pri čemer so preostale, tudi prokremeljske stranke ostale brez velikega dela volivcev. Največ je izgubila Pravična Rusija, ki so jo kot protiutež Enotni Rusiji ustanovili t. i. siloviki, pripadniki nekdanjih represivnih organov in privržencev politike trde roke, katerih cilj je predvsem poprava krivic, nastalih med vladavino Borisa Jelcina. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah se ji namreč ne bo uspelo prebiti v parlament.
In prav marginalizacija Pravične Rusije, ki Putinu še zdaj obljublja lojalnost in zaradi te servilnosti izgublja še dodatne volivce, je bil po mnenju analitikov tudi Putinov namen. Hkrati mu je uspelo še nekaj drugega, rusko politično razdrobljenost je pretopil v dvostrankarski sistem. Da se je Putin zagledal v ameriško dvostrankarstvo, je začrtala že sprememba volilne zakonodaje pred dvema letoma, ki je bila sprejeta prav na njegov predlog. A v nasprotju z ameriškim večinskim sistemom se bo 450 sedežev spodnjega doma parlamenta v Rusiji po novem volilo izključno po proporcionalnem sistemu, z visokim 7,1-odstotnim vstopnim pragom. Tega bo še teže doseči, ker zakon prepoveduje strankam združevanje v predvolilne koalicije, ki bi jim olajšale premagati ta prag. Prav to določilo je udeležbo na volitvah stalo opozicijsko koalicijo Druga Rusija, ki ne glede na to nadaljuje predvolilna kampanjo in v novembru napoveduje številne protestne shode. Na njih velike udeležbe ne gre pričakovati, saj je vseskozi marginalizirana Druga Rusija v zadnjem mesecu domala potonila v pozabo.
V preteklosti se je polovica sedežev v Rusiji volila po večinskem sistemu, zato je običajno kar sto sedežev zasedla peščica obrobnih strank in všečnih neodvisnih kandidatov, ki so v sprejemanje odločitev vnašali neprijetno nepredvidljivost. Zdaj se po javnomnenjskih merjenjih pričakuje, da bosta prag dume prestopila le Združena Rusija in Komunistična stranka Rusije, h kateri so se obrnili tako tisti, ki so naveličani lakajstva Pravične Rusije, kot tudi tisti, ki bi sicer volili za opozicijsko Zvezo desnih sil in Jabloko. Ker tema strankama javnomnenjske raziskave napovedujejo komaj odstotek podpore, je vsem jasno, da bi bil glas zanje v praksi vržen proč.
Vse te cilje je Putin dosegel predvsem s pomočjo kulta osebnosti, ki ga je utrdil v zadnjih mesecih.
»Turkmenbašizacija«
Konec oktobra in v prvih dneh novembra so po vsej Rusiji potekali množični shodi za tretji Putinov mandat. Čeprav stranka Enotna Rusija zatrjuje, da je pobuda prišla od ljudi in da s shodi nima nič, so izjave vpletenih in nekateri dokumenti potrdili ravno nasprotno. Eden takšnih dokazov je telegram, v katerem vodstvo železnice v Novosibirsku nalaga svojim delavcem in upokojenim uslužbencem udeležbo na shodu, ki je tam potekal 27. oktobra, ter pismo vodje izobraževalne ustanove v mestu Tver, ki narekuje udeležbo študentom in učiteljem iz 55 izobraževalnih ustanov. Na zborovanju, ki je potekalo 24. oktobra, se je tako med desettisočglavo množico znašlo kar tri tisoč učiteljev in študentov. »Prebivalci Tvera bi na decembrskih parlamentarnih volitvah morali izbrati Putina. Smo pred isto izbiro kot mlade ženske, ki izbirajo moža. Odločijo se za pametno in zanesljivo osebo, s katero se počutijo varne in zaščitene,« je na shodu agitiral odvetnik Pavel Astahov. Zborovanja v Putinovo podporo so potekala tudi v Moskvi, Vladikavkazu v Severni Osetiji, v mestu Petropavlovsk-Kamčatski na ruskem Daljnem vzhodu ter treh čečenskih mestih, Gudermesu, Ačhoj-Martanu in prestolnici Grozni. Na vseh so prevladovali študentje, oblečeni v majice s podobami Putina. Neimenovana uslužbenka univerze v Groznem je za Kommersant razkrila: »Naročili so nam, da moramo zagotoviti prisotnost vseh študentov.«
Idejo za vnovični Putinov mandat je spomladi v javnost prvi dal predsednik zdaj odrinjene Pravične Rusije in predsednik Sveta federacij Sergej Mironov. Nedavno je na Putina naslovilo moledujoče pismo tudi 65 tisoč ruskih umetnikov in kulturnikov. Med prvopodpisanimi sta predsednik ruske umetnostne akademije Zurab Cereteli in predsednik ruske fundacije za kulturo, z oskarjem nagrajeni filmski režiser Nikita Mihalkov. V glorifikaciji Putina na državni televizijski postaji Rosija je šel tako daleč, da so njegov nastop za neokusen označili celo tisti, ki Putina sicer podpirajo. Zelo oster komentar na račun uglednega ruskega filmarja je napisala tudi kolumnistka Izvestije Irina Petrovska, a so odgovorni njegovo objavo preprečili. Po ostri polemiki o cenzuri, ki je izbruhnila na spletu, se je kritika vendarle znašla na straneh časopisa, vendar so jo »uravnotežili« s člankom, ki je mnenje kolumnistke spodbijal. Še bolj vase so se pri Izvestiji potegnili čez dva dni; na celi strani so namreč objavili apologijo, ki so jo ruski intelektualci spisali v bran Mihalkovu. O »turkmenbašizaciji« (po nekdanjem turkmenskem predsedniku Turkmenbašiju, op. p.) oziroma kultu osebnosti Vladimirja Putina na radiu Echo Moskvi in radiu Svoboda razpravljajo domala vsak dan, v obstoj kulta pa verjame tudi čedalje več Rusov. Medtem ko je bilo o njem še aprila po raziskavi neodvisne ustanove Levada prepričanih komaj 15 odstotkov Rusov, je zdaj takšnih že 22 odstotkov državljanov.
Mnogo so k temu nedvomno prispevali tudi reklamni panoji, ki so poleti zrasli po vsej Moskvi. Na njih piše: »Putinov načrt je zmaga Rusije!« Geslo si je za predvolilni slogan sposodila tudi Združena Rusija, ki je v svoji samozavesti zavrnila tudi sodelovanje na predvolilnih soočenjih z drugimi strankami. Stranka, ki jo mesec dni pred volitvami podpira kar dve tretjini volilnega telesa, si to pač lahko mirno privošči. Precej je propagandna kampanja, imenovana Putinov načrt, nedvomno prispevala tudi k 65-odstotnemu zaupanju, ki so ga državljani v oktobrski raziskavi Levade izrekli tako osebnim načrtom Vladimirja Putina kot njegovim načrtom za prihodnost Rusije. Kakšna je vsebina famoznega načrta, o katerem v Rusiji te dni govorijo vsi, je znalo odgovoriti le šest odstotkov državljanov. To še najbolj očitno dokazuje, da v Rusiji sploh ne gre več le za politiko, ampak že za religijo.