Vrh Evropske unije in Rusije, ki je v petek potekal v Mafri na Portugalskem, je bil že dvajseto tovrstno zasedanje od prvega srečanja maja 1998 in zadnji vrh, na katerem je sodeloval ruski predsednik Vladimir Putin. Če za lakmusov papir trenutnih odnosov med Moskvo in Brusljem vzamemo njegove izjave, potem ni dvoma, da so ti na najnižji točki doslej. »Mislim, da za rešitev takšnih problemov ni najboljše, da nekateri z britvico v rokah tekajo naokoli kot norci,« je Putin denimo ošvrknil grožnje nekaterih evropskih voditeljev z vojaškim napadom na Iran....
Vrh Evropske unije in Rusije, ki je v petek potekal v Mafri na Portugalskem, je bil že dvajseto tovrstno zasedanje od prvega srečanja maja 1998 in zadnji vrh, na katerem je sodeloval ruski predsednik Vladimir Putin. Če za lakmusov papir trenutnih odnosov med Moskvo in Brusljem vzamemo njegove izjave, potem ni dvoma, da so ti na najnižji točki doslej.
»Mislim, da za rešitev takšnih problemov ni najboljše, da nekateri z britvico v rokah tekajo naokoli kot norci,« je Putin denimo ošvrknil grožnje nekaterih evropskih voditeljev z vojaškim napadom na Iran. Marsikoga, predvsem Združene države Amerike, je osupnila tudi njegova izjava glede protiraketnega ščita. »Spomniti vas želim, da so se odnosi sredi 60. let minulega stoletja razvijali na povsem enak način. Recipročni ukrepi Sovjetske zveze, ki je namestila svoje rakete na Kubi, so spodbudili kubansko jedrsko krizo. Tehnološko je to za nas zelo podoben položaj. Na naših mejah zdaj proti naši državi ustvarjajo podobno grožnjo.«
Evropski voditelji so se že pred to konfrontacijo nehali sprenevedati, da je vse lepo in prav. Neimenovani evropski diplomat je bil nadvse odkritosrčen, ko je ocenil,« da se Moskva in Bruselj v marsičem ne strinjata in le redko soglašata, zato mi sploh ni jasno, kako se bosta lahko pogovarjala o sodelovanju. Najbolj logično bi bilo, da bi ta vrh kar preskočili in se na pogajanjih o konkretnih vprašanjih srečali šele, ko bodo ta nesoglasja odpravljena in bodo volitve v Rusiji že za nami. Žal tradicija kaže, da se moramo srečati na vsakih šest mesecev«. Še bolj neposredno so evropsko-rusko ohlajanje zabeležili v nekaterih internih dokumentih, ki so jih pred zasedanjem pripravili v Bruslju. »Rusija je strateška partnerica na številnih področjih, predvsem na gospodarskem, drugod, posebno še glede vprašanj povezanih z dogajanjem na postsovjetskem prostranstvu – bo Rusija najverjetneje ostala naša tekmica, če že ne nasprotnica,« piše denimo v zaupnem dokumentu, ki ga je objavil Financial Times.
Tudi tokratni vrh je prinesel le gospodarske dogovore; v Mafri je bil podpisan sporazum o povečanju uvoznih kvot za rusko jeklo, Rusija pa je v zameno za članstvo v Svetovni trgovinski organizaciji menda privolila v umik dajatev na izvoz ruskega lesa. A tudi na gospodarskem področju ni vse tako, kot si želijo v Rusiji. Še na prejšnjem vrhu v Helsinkih je namreč Moskva sanjarila o ustanovitvi skupnega rusko-evropskega gospodarskega prostora, ki bi pozneje postal tudi prostotrgovinsko območje. Tudi ta razmerja naj bi definiral novi sporazum o partnerstvu in sodelovanju, za katerega je Rusija pred meseci ambiciozno predlagala kar izraz pogodba. Zaradi poljskega veta se je zataknilo že pri sporazumu in čeprav bo z novo poljsko vlado ta ovira menda že v kratkem odstranjena, bodo pogajanja – po napovedih naj bi se začela prav med slovenskim predsedovanjem Evropski uniji – nedvomno težavna, predvsem pa dolgotrajna.
Novi strateško-partnerski sporazum naj bi uredil tudi energetske odnose med Rusijo in EU, ki je svojo veliko sosedo pred kratkim razburila s predlogom, po katerem bi ruskemu energetskemu velikanu Gazpromu preprečila dostop na evropski trg. Na veselje Rusije so nestrinjanje s tem določilom že izrazile Francija, Nemčija, Italija in Avstrija, ki imajo z ruskim plinskim monopolistom podpisane številne dvostranske dogovore. Prave nevarnosti za učinkovito evropsko-rusko energetsko sodelovanje potemtakem ne pomenijo politična razhajanja med Brusljem in Moskvo, pač pa pomanjkanje enotne evropske energetske politike. Namesto pospešenega iskanja novih virov in enotnosti do Kremlja si namreč posamezne članice dolgoročno dobavo energentov zagotavljajo s dvostranskimi pogodbami z Rusijo ter gradnjo plinovodov, kot je »nemški« Nord Stream, ali »italijanski« South Stream. In dokler bo vrhunska zasedanja narekovala predvsem tradicija, dogovora o dolgoročni in zanesljivi preskrbi med Brusljem in Moskvo ni mogoče pričakovati.