Jutro je turobno. V jesenski Moskvi drugačnih skorajda ni. Na ploščadi pred gledališčem Dubrovka vlada smrtna tišina. Več sto ljudi, zbranih na prizorišču enega najhujših terorističnih napadov v ruski zgodovini, nemo strmi v podobe ubitih talcev. Zaradi nepreglednega števila nageljnov in sveč je stopnišče pred vhodom videti, kot bi bilo prekrito z rdečo preprogo. »Oprostite nam, ker krivcev še vedno nismo kaznovali. Prej ali slej se bo moral vsak soočiti z božjo pravičnostjo,« se iz zvočnika zasliši moški glas. V ozadju igra klasična glasba. Ko v zrak poleti 129 belih balonov – po eden za vsako žrtev –, se množica počasi razide.
Tatjana Karpova je v gledališču Dubrovka izgubila sina. O svoji izgubi pripoveduje odločno, skorajda trdo. Še zdaj je oblečena v črnino. Svetlana Gubareva, ki je bila tudi sama talka in je pred petimi leti ostala brez hčere in ameriškega zaročenca, je njeno pravo nasprotje. Ko govori o hčeri, ne more zadržati solz. Dva obraza iste žalosti.
Dolga pot do resnice
»Drugi del muzikala Nord-Ost z naslovom Ples pilotov se je ravno končal. Na oder je prišla skupina oboroženih ljudi in z avtomatskimi puškami pomerila v občinstvo. Mislila sem, da je to del predstave. Potem sem na levem in desnem prehodu zagledala dve skupini oboroženih ljudi. Šele takrat sem se zavedela, da gre za teroristični napad,« se trenutka, ko je postala talka, spominja 48-letna Svetlana Gubareva, članica nevladne organizacije Nord-Ost. Doma je iz Kazahstana, na komemoracijo v Moskvo, kjer je pred petimi leti pokopala hčer, prileti vsako leto. Vmes se ji zdi, kot da bi se borila z mlini na veter.
Moskovsko sodišče je namreč zavrnilo tako njeno zahtevo za preiskavo reševalne akcije kot tudi zahtevek za odškodnino ob smrti hčere, takrat 13-letne Saše Letjago. Skupaj z 52 drugimi talci in sorodniki žrtev se je zato obrnila na evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, kjer so se aprila letos začela zaslišanja. »Na žalost evropsko sodišče ne bo sprožilo preiskave. Njegova pristojnost je namreč zgolj ugotoviti, ali so oblasti z reševalno operacijo kratile človekove pravice. Želim si, da bi prišlo do neodvisne mednarodne preiskave in da bi krivce kaznovali. To so tisti, ki so spodletelo reševalno akcijo pripravili.«
V Strasbourg je svoj odgovor že poslala tudi uradna Moskva, vendar je ta tožnike vse prej kot pomiril, zato bodo spodbijali tudi te argumente, ki da so tako ali tako same laži. »V memorandumu, ki je dolg 1452 strani, ruske oblasti niso odgovorile na nobeno vprašanje, ki jim ga je zastavilo sodišče. Še zdaj nočejo povedati, katero sredstvo so uporabili med reševalno operacijo, ampak spet samo zatrjujejo, da ni šlo za kemično orožje in da ni bilo škodljivo. Mi imamo o tem ogromno dokazov in vemo, da je šlo za sredstvo na podlagi narkotika fentanila. Še preden so ga uporabili, so vedeli, da zanj ni protisredstva in da ljudi ne bodo mogli rešiti. V bolnišnici je tako umrlo 71 talcev.«
Zaradi vsega tega je predsednica Nord-Osta Tatjana Karpova prepričana o zmagi na evropskem sodišču. V rusko sodstvo ne zaupa več. Že pred meseci so namreč svojci in žrtve napada od generalnega državnega tožilstva zahtevali preiskavo o odgovornosti Vladimirja Proničeva, namestnika direktorja ruske obveščevalne službe FSB, ki je vodil reševalno operacijo, Aleksandra Tihonova, direktorja centra FSB za posebne operacije, Nikolaja Petruševa, direktorja FSB, in takratnega sekretarja varnostnega sveta Vladimirja Rušajlova, a odgovora še niso dobili. Že pred tem je generalno državno tožilstvo opustilo tudi večletno preiskavo o okoliščinah tragedije, sorodnikom pa še zdaj ne dovoli vpogleda v dokumentacijo. Za tragedijo ni odgovarjal še nihče.
Aroganca in ignoranca oblasti
»Zadnjo noč, potem ko sta bila dva talca že ranjena, je v gledališču zavladala popolna tišina. Movsar Barajev [vodja čečenskih teroristov, op. p.] nam je sporočil, da bo zjutraj s Kavkaza priletel general Viktor Kazancev [med letoma 2000 in 2004 posebni odposlanec predsednika Putina za južno okrožje, ki je v številnih krizah odigral vlogo glavnega pogajalca, op. p.] in da se bodo začela pogajanja. Zagotovil nam je, da smo lahko mirni. Zjutraj so reševalci v gledališče spustili plin. Hčerko sem zadnjikrat videla ob treh ponoči, potem pa sem tudi jaz zaspala. Moj spanec je zaradi plina prešel v komo. Zbudila sem se v bolnišnici. Prvo, kar sem slišala po radiu, je bil predsednik Putin, ki je sorodnikom 129 žrtev reševalne operacije izrekel sožalje,« svojo agonijo opiše Gubareva. Iz medijev je pozneje zvedela tudi, da se je hči med prevozom v bolnišnico zadušila pod težo drugih ranjencev. Letos bi bila stara 18 let.
»Najbližjih ne bomo nikoli pozabili. Mi vemo, da sta za njihovo smrt krivi reševalna akcija in neustrezna zdravniška oskrba. Zdaj hočemo samo, da oblasti nehajo lagati in da resnico spoznajo tudi drugi,« je odločna Gubareva, ki je tudi soavtorica knjige Nord-Ost: Nedokončana preiskava. »Vprašanj, ki so ostala brez odgovorov, je preveč, denimo, kako se je lahko zgodilo, da je 45 do zob oboroženih banditov prišlo v Moskvo brez težav in da so v središču mesta brez problemov izpeljali ugrabitev. Hočemo vedeti, zakaj ni bilo profesionalnih pogajanj in zakaj krize niso rešili tako, da bi žrtve med talci zmanjšali na minimum. Naša vlada je dobesedno izzivala, saj je 24. oktobra 2002 poslala v Čečenijo dodatne enote, kar je ugrabitelje zelo razjezilo. To bi lahko vodilo tudi v razstrelitev gledališča, čeprav ugrabitelji tega sploh niso nameravali. Eksploziv bi ugrabitelji lahko aktivirali tudi ob začetku reševalne akcije, saj je neznana snov začela delovati šele po desetih minutah. Laž je tudi, da se je reševalna operacija začela, ker so ugrabitelji začeli streljati na talce,« črne luknje preiskave razgrne Karpova.
Oblasti se iz tragedije v Dubrovki niso naučile ničesar. Dve leti po njej je namreč v terorističnem napadu v Beslanu umrlo 330 ljudi, povečini otrok. Reševalno operacijo je vodil isti človek kot tisto v Dubrovki, namestnik direktorja FSB Vladimir Proničev. »Sodelujemo z materami Beslana ter žrtvami napadov na stanovanjske bloke in metro v Moskvi, napadov v Volgogradu, Volgodonsku, Sočiju. Niti enega terorističnega napada v Rusiji niso preiskali do konca in zanje nikoli ni odgovarjal nihče. Dokler bo tako, niti terorističnih napadov ne bo konec,« na vprašanje, ali se v domovini počuti varno, odgovori Karpova. Prav na dan najinega pogovora je Rusijo pretresel še en napad. V eksploziji na avtobusu v mestu Toljati na reki Volgi je umrlo osem ljudi, 54 pa jih je bilo ranjenih.
Jutro je turobno. V jesenski Moskvi drugačnih skorajda ni. Ob spominski plošči žrtvam terorističnega napada je še vedno polno rož, vencev, sveč, fotografij, plišastih in drugih igrač ter celo bombonov, piškotov in jabolk, ki so jih svojci tam pustili med slovesnostjo pred tednom dni. Ploščad pred gledališčem je zapuščena in pred spominsko tablo le tu in tam postoji mimoidoči. Svetlana Gubareva iz Karagande v Kazahstanu nima kje žalovati. Hčer je pokopala v Moskvi, za spominsko obeležje na šoli v domačem kraju pa si že štiri mesece zaman prizadeva. »Ko sem vložila prošnjo, so zahtevali hčerino avtobiografijo in delovno knjižico. Predstavljajte si ta cinizem, to brezbrižnost. Od otroka so zahtevali delovno knjižico,« pove sogovornica, potem jo vnovič premagajo solze. »Hvala, ker vas še vedno zanima,« se mi zahvali ob slovesu.
Gledališče Dubrovka se iz pietete do umrlih zdaj imenuje gledališki center Art Vojaž. Danes bo tam premiera muzikala Rajski sokoli. •