Realno mislim, da so možnosti za zmago pri obeh reprezentancah 50:50, vendar si po žalitvah, ki jih je na naš račun izrekel Zlatko Zahovič, iskreno želim, da bi zmagala Rusija, je predsednik navijaškega kluba moskovskega Spartaka Vladimir Grišov razmišljal pred sobotno nogometno tekmo med Slovenijo in Rusijo. Odzval se je na intervju, v katerem je nekdanji slovenski nogometni zvezdnik označil ruske nogometaše za analfabete. Nonšalantno jim je svetoval, naj se raje držijo hokeja....
Realno mislim, da so možnosti za zmago pri obeh reprezentancah 50:50, vendar si po žalitvah, ki jih je na naš račun izrekel Zlatko Zahovič, iskreno želim, da bi zmagala Rusija, je predsednik navijaškega kluba moskovskega Spartaka Vladimir Grišov razmišljal pred sobotno nogometno tekmo med Slovenijo in Rusijo. Odzval se je na intervju, v katerem je nekdanji slovenski nogometni zvezdnik označil ruske nogometaše za analfabete. Nonšalantno jim je svetoval, naj se raje držijo hokeja.
Iz banalne zgodbe je mogoče potegniti prvo lekcijo, ki je ne kaže pozabiti, kadar imamo opravka z Rusijo. To je država, ki si ne pusti pridigati in se bo za vsako ponižanje ali žalitev prej ali slej maščevala.
Iz Slovenije je v zadnjem času dobila kar nekaj zaušnic. Prva in največja je bila odločitev nekdanjega premierja Janeza Janše, ki je poleti 2007 kljub dogovorjenemu srečanju s takratnim predsednikom Vladimirjem Putinom odpovedal udeležbo na ekonomskem forumu v Sankt Peterburgu. Zagata je bila še večja, ker se je pozneje izkazalo, da Janša tisti dan ni imel predvidenih nobenih drugih obveznosti.
Naslednja zadrega se je pojavila avgusta letos, ko je parlamentarna skupščina Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi sprejela resolucijo Združitev razdeljene Evrope, ki stalinizem izenačuje z nacizmom in jo je sopredlagal poslanec italijanske narodne skupnosti Roberto Battelli. Pred slovenskim veleposlaništvom v Moskvi so prvič v zgodovini potekale demonstracije; ponehale so šele, ko se je slovensko zunanje ministrstvo distanciralo od resolucije.
V nerodnem položaju se je Mladika znašla tudi zaradi novega ruskega veleposlanika v Sloveniji, prvega proruskega čečenskega predsednika Dokuja Zavgajeva. Civilna družba in del politike sta načela razpravo o primernosti človeka, ki naj bi bil zaradi vloge med prvo čečensko vojno soodgovoren za zločine nad lastnim narodom. Zunanje ministrstvo se je iz zagate izvilo s strogo pravnoformalnim vztrajanjem, da Zavgajev nikoli ni bil obtožen kratenja človekovih pravic, kar je v slovenski javnosti povzročilo ostre kritike in zgražanje na račun pritlehnosti slovenske diplomacije.
Ta, vsaj kar se tiče Rusije, nima najbolj srečne roke in zdi se, kot da ji nikoli ne uspe najti primernega odziva. Tako z distanciranjem od resolucije o totalitarizmih kot tudi s skrivanjem za pravnimi argumenti v primeru Zavgajeva je povzročila vtis, da se Rusije boji. Bolj kredibilni in suvereni bi bili že, če bi pred podelitvijo agremana – ta je bil v tistem trenutku tako ali tako neizogiben – vsaj podprli javno diskusijo o vlogi Zavgajeva v prvi čečenski vojni in če bi odzivu glede resolucije prilepili vsaj obrabljeno frazo, da Slovenija obsoja vse totalitarizme.
Tisti, ki živijo od konkretne izmenjave dobrin in poskušajo v Rusiji mukoma dvigniti naš BDP, bi vse tri omenjene incidente označili za nepotrebno izpostavljanje. Načelnost je lepa stvar, pametna pa le, če so načelni vsi.
Prav po zaslugi takšnih pragmatičnih politikov je blagovna menjava med Slovenijo in Rusijo lani presegla več kot milijardo dolarjev. Simbol dobrih odnosov med državama je vsakoletna slovesnost pri ruski kapelici pod Vršičem, ki je posvečena v plazu ubitim ruskim vojnim ujetnikom. Rusija se je Sloveniji že neštetokrat zahvalila, ker vzorno skrbi za spomin na ruske vojake, vendar pa je tudi kapital »slovanskega bratenja« v zadnjem času nekoliko izpuhtel. Ob nedavni predaji akreditivov novih veleposlanikov v Rusiji je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev pohvalil Slovaško zaradi ohranjanja spomina na sovjetske vojake, Slovenija pa v tem kontekstu ni bila omenjena.
Iz tega se velja naučiti druge lekcije, ki jo je treba upoštevati, kadar imamo opravka z Rusijo. Bolj kot na to, kar javno izrečejo ruski predstavniki, je treba biti pozoren na stvari, o katerih pomenljivo molčijo.
Tudi zato ruska diplomacija sodi med zrele, s čimer se slovenska še ne more pohvaliti. Lep primer tega je dogovor o plinovodu Južni tok, kjer so naši predstavniki o koncu pogajanj medije obvestili še isti dan, ko so iz Moskve prejeli elektronsko sporočilo. Nasprotno so bili v Rusiji tudi tik pred zdajci pripravljeni povedati le, da so pogajanja dosegla sklepno fazo.
Danes in prihodnji teden se bomo z Rusijo pomerili povsem enakopravno. Enajsterica proti enajsterici. Diplomacija in nogomet sta si podobna v tem, da je končni uspeh odvisen od sposobnosti in pripravljenosti članov moštva. Za dokončno zmago ima slovenska nogometna ekipa trenutno precej več možnosti kot slovenska diplomacija. Projekt Južni tok, o katerem bo premier Borut Pahor danes v Moskvi podpisal sporazum, je še precej nedodelan, zato se bodo morali slovenski predstavniki z Rusijo še veliko preigravati. Če ne bo šlo, jim še vedno ostane hokej. •