So ruski oligarhi, ki so obogateli ob razpadu Sovjetske zveze, dejansko najbolj nadarjeni, delavni in ustvarjalni, kar nas poskuša prepričati neoliberalna doktrina, po kateri so za osebni uspeh pomembne izključno zasluge? Sodeč po sodnih pregonih, ki so jih proti številnim »nouveau riche« sprožile ruske oblasti, pod drobnogled pa jih je vzelo tudi pravosodje drugih držav, gre v resnici za posameznike brez moralnih zadržkov in z najboljšimi povezavami še iz sovjetskih časov. Proti oligarhu Mihailu Hodorkovskemu je ruski interpol pred dnevi izdal mednarodno tiralico, saj ga obtožujejo sodelovanja v umoru. Konec tedna je londonsko sodišče zaradi nespoštovanja odločitev sodišča obsodilo na dveletno zaporno kazen prebeglega oligarha Sergeja Pugačova, ki je bil nekoč blizu ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu in je znan po vzdevku »Putinov bankir«.

Belgijski profesor klinične psihologije in psihoanalize Paul Verhaeghe, ki je pred leti navdušil s knjigo Ljubezen v času osamljenosti, v svoji zadnji uspešnici Kaj pa jaz? Bitka za identiteto v tržno pogojeni družbi ugotavlja, da meritokratski neoliberalizem, ki se je pred dobrimi tremi desetletji začel v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji, zdaj pa je koloniziral praktično ves svet, nagrajuje psihopatske osebnostne lastnosti, kar je dodobra spodkopalo človeško etiko in osebnost.

Težave sodobne družbe po njegovem niso posledica izgube norm in vrednot, kot nas poskušajo prepričati dežurni dušebrižniki. Ker so sestavni del človeške identitete, se norm in vrednot sploh ne da izgubiti; te se kvečjemu spreminjajo. Na slabše!

Po družbeni lestvici se vzpenjajo zlasti dobro artikulirani ljudje s številnimi površnimi stiki, ki v današnjem svetu prevladujejo. Pohvalijo se lahko z veliko projekti, med katerimi jih je večina žalostno propadla, a nič zato, saj je cenjeno že, da znajo uspešno prodajati meglo. Prepričljivo znajo lagati, pri tem pa ne čutijo sramu. Za zgrešene odločitve nikoli ne prevzamejo odgovornosti, zato brez težav vlečejo tvegane poteze, saj dobro vedo, da bodo škodo sanirali drugi.

Na ravni organizacij se namesto solidarnosti in povezanosti spodbuja tekmovalnost, neprestano ocenjevanje pa med zaposlenimi zmanjšuje občutek avtonomije ter povečuje občutek strahu. Med sodelavci prevladuje ljubosumnost, ni samospoštovanja, zmanjšuje se tudi predanost organizaciji. Za največjo laž sodobnega časa označi tezo o neomejeni svobodi, pri čemer poudari, da smo po eni strani dejansko svobodnejši, ker lahko kritiziramo ali podpiramo karkoli in kogarkoli, po drugi strani pa nič več nima prave teže. »Nikoli še nismo bili tako svobodni, nikoli še nismo bili tako nemočni,« pravi poljski sociolog Zygmunt Bauman.

Britanski politični aktivist George Monbiot neoliberalizmu pravi kar »sama sebi namenjena prevara«, zaradi katere se številni ljudje v današnjem svetu počutijo odtujene in izgubljene. »To je lahko zato, ker ste ohranili človeške vrednote, ki bi jih morali zavreči. Ste odklon. Bodite ponosni,« je nedvoumen avtor.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber