Slovenija se je z zaviranjem sankcij proti Belorusiji v svetovnih medijih pojavila v 542 zapisih. Zunanji minister Karl Erjavec je za prepoznavnost dežele pod Alpami naredil več kot vsi njegovi predhodniki skupaj.

Na okrnjene sankcije se je uradni Minsk odzval tako, da je odrekel gostoljubje veleposlaniku Poljske in veleposlanici EU. V znamenje solidarnosti je Bruselj iz Belorusije odpoklical vse svoje veleposlanike. Slovenija v Belorusiji nima veleposlaništva, zato se je na srečo izognila še eni veliki dilemi – ostati ali pakirati.

Slovenski predstavniki so beloruskemu oligarhu Juriju Čižu omogočili, da se pripravi na sankcije. Dovolj časa ima, da svoje prihranke iz evropskih bank prenese v domovino. Ker naša diplomacija ni mogla doseči, da bi s seznama izbrisali samo njega, je menda blokirala celoten seznam z imeni devetih poslovnežev. Zdaj se Ljubljana hvali, da je razširjeni seznam, ki naj bi ga potrdili 26. marca, dosežek slovenske blokade?!

V nasprotju z diplomati si novinarji lahko privoščimo, da slabo odločitev imenujemo – slaba odločitev. Ker Slovenija ni prva v vrsti diktatorjevih bolj ali manj fleksibilnih partnerjev, poskusimo najti srednjo pot med pragmatizmom in cinizmom. Kar je na prvi pogled videti taktična poslovna prednost, se zaradi skrajno negotovih gospodarskih in političnih razmer v Belorusiji lahko izkaže za velik fiasko. Slovenski posel je zavarovala državna banka SID, zato utegnemo breme napačne odločitve nositi vsi slovenski davkoplačevalci. Včasih zna biti daleč najbolj pragmatičen »fair play«!

Recimo, da si v času velike evropske gospodarske krize ne moremo privoščiti luksuza razmišljanja o človekovih pravicah. Zakaj je torej Erjavec le dan po beloruski blokadi v Ženevi napovedal slovensko kandidaturo v svet Združenih narodov za človekove pravice, vtis pa je poskušal popraviti še s pozivom k odstopu sirskega predsednika Bašarja al Asada?

V zadnjih petih letih sem o razmerah v zadnji evropski diktaturi napisala 166 člankov. Po spornih predsedniških volitvah leta 2010, ki so jim sledile brutalne represije, je šlo predvsem za popise tragičnih usod beloruskih političnih zapornikov. Slovenska zunanja politika bi morala poznati dejanske razmere.

Dejanja povedo več od besed in naključje je hotelo, da so mi v času slovenskega sprenevedanja pri nevladni organizaciji Solidarnost z demokratično Belorusijo podelili nagrado za članek o beloruski mladini. Ta si v nasprotju s Čižem ne more privoščiti potovanj v Evropo. Na podelitev so povabili veleposlanike držav nagrajencev. Prišla sta britanski in španski veleposlanik, slovenskega ni bilo. Je uradno slovensko stališče, da je treba stike vzdrževati samo z Lukašenkom, ne pa tudi z opozicijo?

Podelitev je bila v Varšavi, kamor se je po povolilni represiji zateklo zelo veliko beloruskih političnih disidentov. Zaradi njihovega lobiranja je Poljska že dolgo najodločnejša zagovornica politike zaostrovanja sankcij proti Belorusiji. »Poljska Solidarnost je dobivala ogromno podpore iz tujine. Zdaj se lahko oddolžimo in k svobodi pomagamo Belorusom,« je bil odkrit Jaroslaw Wlodarczyk iz Poljskega novinarskega kluba. Ne gre pozabiti, da brez podpore iz tujine ne bi bilo niti slovenske osamosvojitve.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber