Moskva – V 5,5-milijonski Turkmeniji, ki se ponaša s četrtimi največjimi zalogami zemeljskega plina na svetu, so potekale tretje predsedniške volitve po razpadu Sovjetske zveze. Na njih je s 97-odstotno podporo zmagal dosedanji predsednik Gurbangulij Berdimuhamedov.
V domovini je znan kot Arkadag, kar pomeni zaščitnik. Njegov kult osebnosti je sicer le senca tistega, ki ga je ustvaril njegov še bolj ekscentrični predhodnik Saparmurat Nijazov, bolj znan kot Turkmenbaši, oče vseh Turkmencev. Turkmenbaši je bil na predsedniški položaj izvoljen leta 1992, ko je kot edini kandidat dobil kar 99,5-odstotno podporo, leta 1999 pa ga je parlament razglasil za dosmrtnega predsednika. V času njegove vladavine je položaj ministra za zdravstvo zasedal zobozdravnik Berdimuhamedov, ki so ga po nepričakovani Turkmenbašijevi smrti izvolili za predsednika. Pred petimi leti je zanj glasovalo 89 odstotkov volivcev. Še večjo podporo je dobil na tokratnih volitvah, ki se jih je po podatkih osrednje volilne komisije udeležilo kar 96,7 odstotka od nekaj manj kot treh milijonov volilnih upravičencev. »Gre za izjemno številko in zelo smo veseli. Vsi so podprli naše svobodne volitve,« je bil zadovoljen predsednik osrednje volilne komisije Orazmurat Nijazlijev. Na volitvah je sodelovalo še sedem predsedniških kandidatov, ki med predvolilno kampanjo na račun tekmeca niso rekli žal besede, pač pa so v en glas povzdigovali njegove dosežke.
»Že zdaj je mogoče reči, da so naše volitve potekale na demokratični podlagi in so postale nov mejnik v zgodovini naše države,« so poročali pri vladnem trobilu Nevtralna Turkmenija. »Po vsej državi je prevladovalo praznično razpoloženje,« so na državni televizijski postaji pospremili posnetke iz volilnih enot, na katerih so v narodne noše oblečeni pevci in plesalci peli hvalnice predsedniku. »V Turkmeniji ni enega samega zasebnega ali neodvisnega elektronskega medija, oblasti pa so šele pred kratkim dovolile prvi zasebni časopis. Na političnem prizorišču obstaja samo Demokratska stranka Turkmenije, med različnimi vejami oblasti ni zadostne ločenosti, poleg tega pa ne upoštevajo temeljnih človekovih pravic in svoboščin,« so ocenili pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki v Turkmenijo ni napotila svoje misije, »saj to ne bi imelo nobenega smisla«.
Novinarji brez meja so na lestvici medijske svobode uvrstili Turkmenijo na 176. od skupaj 178 mest, pri Amnesty International pa so pred volitvami izrazili bojazen, da v turkmenijskih zaporih še vedno mučijo jetnike, kritizirali pa so tudi omejevanje svobode gibanja in izražanja, političnega aktivizma in svobode veroizpovedi. O pomanjkanju medijske in verske svobode poroča tudi Human Rights Watch.
Berdimuhamedov je po volitvah leta 2007 obljubil politične reforme, vendar predstavniki opozicije v izgnanstvu tudi tokrat niso mogli sodelovati na volitvah. Precej več je dosegel na gospodarskem področju, saj je državo popeljal iz mednarodne izolacije in trenutno mednarodna energetska podjetja dobesedno tekmujejo za deleže četrte največje plinske pogače na svetu. Med svojo prvo »petletko« je pokopal tudi kult Turkmenbašija, arhitekta države, ki je bila v sebi paranoična kot Severna Koreja Kim Džong Ila, na zunaj pa bleščeča kot Dubaj. Iz središča glavnega mesta Aškabada so odstranili njegov 12-metrski zlati kip, ki se je vseskozi premikal proti soncu, znova pa so odprli tudi opero, balet in gledališča, za katere pod Turkmenbašijevo vladavino ni bilo prostora.
Berdimuhamedov je v Turkmenijo vrnil kulturo, kulturne hrame pa krasijo njegovi portreti, zato mu mnogi očitajo, da hodi po predhodnikovih stopinjah. Tudi zato, ker poleg predsedniške funkcije opravlja tudi premiersko, je vrhovni poveljnik oboroženih sil, predsednik edine stranke v državi, lani pa so mu podelili še naziv heroja Turkmenije. Mnogi ne dvomijo, da je le še vprašanje časa, kdaj bo po sebi poimenoval dneve, mesece in celo meteorit, kot je storil Turkmenbaši, ki je bil tudi avtor najpomembnejše knjige v državi – Ruhname, kar pomeni knjiga duše. Z branjem odlomkov se je zjutraj začel šolski in delovni dan, poznavanje turkmenskega »svetega pisma« na 400 straneh pa je bilo celo pogoj za pridobitev službe in vozniškega dovoljenja.