Moskva – Ameriški predsednik Barack Obama je na prvem uradnem obisku gostil gruzinskega predsednika Mihaila Saakašvilija, ki je eden od najbolj zvestih ameriških zaveznikov.
Obama in Saakašvili sta stara znanca, vendar se še nikoli nista srečala v Ovalni dvorani Bele hiše, kar je bil za številne ruske opazovalce zadosten dokaz, da je v ozadju nekaj velikega. V ruskih medijih so razglabljali, da bo Saakašvili verjetno poskušal ubiti dve muhi na en mah in svoji državi zagotoviti ameriško zaščito pred »rusko grožnjo«, v zameno pa bo Washingtonu poskušal dokazati svojo predanost in bo ozemlje Gruzije ponudil kot odskočno desko za napad na Iran.
Teorijo so podkrepili z dejstvom, da je Gruzija precej bolj lojalna ameriška zaveznica kot denimo Turčija in druge iranske sosede, saj so Američani vložili ogromna finančna sredstva v obnovitev letališč v gruzinskem Vazianiju in Marneuliju ter pristanišča v Batumiju. »Ni izključeno, da bo Saakašvili, da bi se obdržal na oblasti, stopil v skupino držav proti Iranu. Vojna proti Iranu ne sme potekati z našega ozemlja, saj bi bila to za našo državo velika katastrofa,« je posvaril nekdanji gruzinski predsednik Eduard Ševarnadze.
Strokovnjaki ne dvomijo, da je Saakašvili voljan izpolniti vse ameriške želje, kamor pa ne prištevajo napada na Iran z ozemlja Gruzije. Vojaški strokovnjaki poudarjajo, da Gruzija nima meje z Iranom, Armenija in Azerbajdžan pa verjetno nikoli ne bi prižgala zelene luči za prelet ameriških vojaških letal čez svoj zračni prostor. »Nebo nad južnim Kavkazom je pod nadzorom ruskih protiletalskih sistemov S-300 in buk, ki so nameščeni v Armeniji in v gruzinskih separatističnih pokrajinah Abhaziji in Južni Osetiji. Tukaj ne gre toliko za strah Američanov, da bi Rusi sestrelili njihova letala, ampak bolj za to, da se bo izgubil element nepričakovanosti. Rusi bi Irance v vsakem primeru obvestili, da se njihovemu zračnemu prostoru s severne strani približujejo ameriški bombniki,« je rusko teorijo zavrnil Irakli Aladašvili, glavni urednik vojaško-analitičnega časopisa Arsenali.
Lojalen, a nepredvidljiv ameriški zaveznik
Težavnim rusko-gruzinskim odnosom se nista mogla izogniti, še posebno zaradi pričakovane vrnitve Vladimirja Putina na predsedniški položaj. »Saakašvili v skrajnem kljubovanju Putinu pogostokrat zrcali Putinovo ravnanje. Del tega je sovražna retorika proti Rusiji in skrb zbujajoča koncentracija oblasti v Saakašvilijevih rokah,« opozarja na podobnosti med državama strokovnjak iz centra Carnegie Thomas de Waal.
Sodobna Gruzija je tako kot sodobna Rusija država z enostrankarskim sistemom, v katerem ima majhna skupina izbrancev popoln nadzor nad izvršilno oblastjo, parlamentom, regionalnimi oblastmi in tremi državnimi televizijskimi programi. Sodna veja oblasti je vse kaj drugega kot neodvisna. Saakašvili je leta 2004, takoj po prihodu na oblast, poskrbel za spremembe ustave in okrepil predsedniške pristojnosti, ker se mu leta 2013 izteče drugi predsedniški mandat, pa je lani zagotovil še, da bodo večino predsedniških pristojnosti po koncu njegovega predsedovanja prenesli na močnega predsednika vlade. Prevladale so bojazni, da se pripravlja na ponovitev Putinovega scenarija in prevzem premierske funkcije.
»Putin si je z manipulacijami z rusko ustavo zagotovil vrnitev na predsedniški položaj, na kar se je javnost odzvala izjemno negativno. To bi morala biti lekcija za Gruzijo in druge nekdanje sovjetske republike. Ljudske zahteve po pošteni in odkriti vladi se po zaslugi arabskih revolucij širijo po vsem svetu,« je nekdanji ameriški veleposlanik v Gruziji Kenneth S. Yalowitz opredelil jesenske parlamentarne in predsedniške volitve v Gruziji kot glavni preizkus gruzinske demokratičnosti.
»Če bo Saakašvili zmogel dostojanstveno zapustiti politično prizorišče in bo tako omogočil bolj pluralistično politiko, potem bo to dober zgled za nekdanje sovjetske republike, tudi za Rusijo. Sicer bodo imele Združene države Amerike v Gruziji problematičnega partnerja,« ugotavlja de Waal.