Moskva – Ruski predsednik Vladimir Putin se je v svojem zadnjem predsedniškem novoletnem govoru, ki so ga ob izteku starega leta predvajali na moskovskem Rdečem trgu, pohvalil s preporodom Rusije in njeno vrnitvijo na svetovno politično prizorišče. Vse se je pravzaprav začelo s februarskim Putinovim govorom v Münchnu, v katerem je ZDA obtožil dominacije in poskusa oblikovanja enopolarnega sveta. V naslednjih mesecih je ruski predsednik od besed prešel k dejanjem, ki so osupila tujino, doma pa zbudila navdušenje. Odstop od sicer napol mrtvega, a pomembnega sporazuma o konvencionalnem orožju, razvoj in preizkušanje balističnih izstrelkov dolgega dosega, preleti bombnikov in grožnje s ponovno usmeritvijo jedrskega orožja na evropske prestolnice, so obudili spomin na hladno vojno.
Od naše dopisnice
Iz Kremlja je bilo ves čas slišati preprosto razlago, da gre zgolj za odgovor na ravnanje Zahoda, ki je s širjenjem zveze Nato na nekdanja interesna območja Rusije, neratifikacijo sporazumov, sklenjenih pred desetimi leti in še prej, ter poleti vohunskih letal nad ozemljem Rusije pravzaprav sam izzval odločen odgovor. Na najnižjo točko so odnosi med Vzhodom in Zahodom zdrknili zaradi načrtov ZDA o postavitvi protiraketnega ščita v vzhodni Evropi. Rusija namreč ne verjame ameriškim zagotovilom, da gre zgolj za preventivno zaščito pred državami na osi zla, zlasti Iranom; zaradi tega so doslej propadle vse pobude za sodelovanje na tem področju. Moskva in Washington sta ostala vsak na svojem bregu tudi glede vprašanja iranskega jedrskega programa in prihodnosti Kosova.
Rusija je v preteklem letu polnila naslovnice tudi zaradi dosežkov na drugih področjih. Da so Kremlju meje Rusije postale pretesne, je dokončno postalo jasno, ko sta ruska batiskafa septembra dosegla dno oceana pod severnim tečajem in tja zapičila rdeče-modro-belo trobojnico. Sem sodijo tudi ruske napovedi o ponovnem zavzetju Lune in postavitvi stalne baze na njej za svoja raziskovanja vesolja.
Zahodni analitiki so se intenzivno ukvarjali tudi z dogajanjem v Rusiji, o kateri so pisali kot o državi avtoritarnega kulta osebnosti, kakršnega so gojili v zgodnjih časih Sovjetske zveze. Trditve o zatonu demokracije v Rusiji so kritiki na Zahodu opravičevali z vse hujšimi napadi na novinarsko svobodo, bizarnimi prizori opozicijskih shodov, kjer je število policistov pogosto preseglo število udeležencev, nastajanjem seznama prepovedanih umetniških del, podržavljanjem ključnih vej gospodarstva, predvsem pa z volitvami, katerih rezultat je bil vnaprej znan.
Putin je na parlamentarnih volitvah 2. decembra vladajočo Enotno Rusijo popeljal do zmagovitih 64 odstotkov. Po triumfu na parlamentarnih volitvah je postal znan tudi odgovor na vprašanje, o katerem so zagnano ugibali vse leto: kaj bo pred predsedniškimi volitvami marca 2008 storil Putin, ki se mu marca izteče drugi predsedniški mandat. Putin je namreč po volitvah sporočil, da je pripravljen sprejeti mesto predsednika vlade, funkcijo torej, ki ji je v letih predsedovanja državi postopoma odvzel vsakršne pristojnosti. Najverjetneje je prav zato postavil pogoj, po katerem je pripravljen postati premier le, če bo za predsednika izvoljen človek, ki ga je sam izbral za svojega naslednika – Dmitrij Medvedjev. Pred tem je bilo slišati nešteto možnosti, med drugim, da bo Putin spremenil ustavo in celo da se bo Rusija združila z Belorusijo in da bo vlogo predsednika novonastale države prevzel prav Putin.
Pot, ki jo je Rusija prehodila v preteklem letu, so analitiki ocenjevali kot pot k polavtoritarni državi, s katere se bo težko vrnila. Državo obvladuje ozek krog ljudi, popolnoma lojalnih enemu voditelju, ki so z novim volilnim zakonom in obvladovanjem ključnih medijev poskrbeli, da bo v prihodnjih letih oblast težko prevzel kdo drug. Zaradi tega je na koncu obupal celo Putinov najbolj zagrizeni nasprotnik Gari Kasparov, šahovski velemojster, ki se je lotil politične partije s Putinovim krogom. Od predsedniške tekme je namreč Kasparov odstopil, še preden se je ta sploh začela. Najverjetneje je tudi on spoznal, da bodo Rusi marca pač izvolili tistega, ki obeta boljše življenje.
In zadnja leta pod Putinom so Rusom prinesla doslej neslutene potrošniške možnosti, država je lani spet rekordno zaslužila s prodajo nafte in plina, tuje investicije pa se kljub skrajno slabi poslovni klimi nenehno večajo. Zdaj rusko vodstvo obljublja, da se bo lotilo tudi reform na področjih, ki so jih doslej zanemarjali; v šolstvu, zdravstvu, prometni infrastrukturi in birokraciji.